Koprive za plotom

Na svetu je mnogo različnih dreves; so listavci in iglavci, iglavci lahko odvržejo iglice ali pa tudi ne, so živi fosili, so endemiti, so taka, ki raje rastejo na suhi in plitvi prsti in so taka, ki imajo rada vodo … In vsa ta drevesa sestavljajo gozd, zelo gost gozd.

Nekje v tem gozdu pa raste mlado drevo in išče svoj prostor za svetlobo. Tako je kot ostala, dosti običajano, a na določenih mestih drugačno, posebno. Definira ga zelo gosta krošnja, čeprav se še ni prebilo do višin, ko bi prejelo dovolj svetlobe, na mladem deblu so vidne grče in pod gosto krošnjo mu izrašča debela in nekoč izredno zelena veja polna življenja, ki mu je dajala prav posebno življenjsko energijo. Preteklik je na mestu, kajti veja je že skoraj suha, konec je njene dobe. A tam bo ostala vse dokler drevo ne bo padlo, pod težo let ali zaradi zob motorke.

Toda drevo ni preveč tekmovalno za svetlobo. Ne nagiba se k jasam, kjer se vidi daleč v nebo. Sklanja se k skupini drugih dreves, širi svoje veje, k njim, se zapleta z njihovimi vejami, rosa, ki se nabira na njegovih listih združena v kaplice boža liste ostalih dreves.

Prav tako ne počivajo korenine; razširjajo se na vse strani, iščejo korenine ostalih dreves in se zaraščajo z njimi. Laski teh korenin pa rahljajo zemljo in iz nje črpajo prepotrebno energijo. Le ena korenina se ne širi naokoli. Ta osamljena, robustna korenina se zajeda v zemljo pod drevesom in rine v gobino. Vsak dan je globlje in odkriva nove geološke plasti in iz njih bere informacije, ki jih pošilja vse do krošnje, ki ječi v vetru.

Drevo poleg že davno olesenelih sanj in vizij sedaj ve še nekaj; da noče nikoli zapustiti svojih sorastnikov okoli. Ker se z njimi počuti prijetno in pozitivno. Ker mu dajejo oporo, ga varujejo, prav tako kot drevo to daje nazaj. Da bi ostalo samo si ne more predstavljati. Na mah bi bilo izgubljeno. Svoje veje hoče preplesti z ostalimi, da bi bili nerazdružljivi, vsaj dokler ne bi čas naredil svoje.

Posušena veja pa sameva na njegovem deblu in ga sponija na dni, ko je bila še zelena. Še dobro, da vse veje pustijo pečat na drevesu, ki mora ustvariti grčo, da veja lahko zraste in tam se skladiščijo vse informacije. A veja v sebi hrani preveč dragocenih informacij, da bi jo drevo zavrglo.

Da, grče ostanejo in vidi se, da se iz ene še vedno poceja drevesni sok. Pa tudi vidi se, da hoče drevo tam pognati nov izrastek, Če se bo to dobro končalo, bomo pa še videli …

Lepota, neskončna stvar, ki jo končni človek išče na vsakem koraku, v vsakem pogledu, v vsakem dotiku. Večna, relativna in minljiva. Vse to ji daje čar in skrivnosten ovoj. Pa tu ne ciljam le na lepoto ljudi ampak na lepoto celotne narave. Večkrat ko se ozrem v nebo, opazim dih jemajoče prizore sončnega zahoda in rožnatih oblakov, ki ga spreljajo ali pa rožnate ovčice ob sončnem vzhodu. Pred kratkim me je popolnoma šokiral pogled na luno skozi tanko plat meglic. Preveč magičen prizor, da bi ga lahko opisal z besedami. Tudi slika ne bi mogla zajeti čarobnosti trenutka.

In ko gledam te čudovite podobe, čutim posebno drhtenje v sebi. Začutim, da je lepo živeti, da je prisotna neka „magija“ (beri energija vredna življenja), da je vse lepo. Če je trenutno nekaj slabo, bo jutri dobro, pojutrišnjem pa bo že super. Resnično se trudim, da bi svet gledal vedno le iz lepe- pozitivne strani. Ker je lažje in ker si obkrožen s podobnimi ljudni (saj veste, gliha v kup štriha).

Tudi ostali bi se morali večkrat ozreti okoli sebe in ugledati lepoto življenja, narave in vesolja. Zame je še vedno najveličastejši pogled v vesolje, kjer vidiš na miljarde drobnih luč in se zaveš svoje majhnosti, svoje nepomembnosti za celoten kozmos, a se hkrati čudiš veličastnosti razdalj in materialnega udejanjenja (kako to, da je vesolje ravno tako?).

Če se ne oziramo naokoli in strmimo le v svojo pot, potem gredo vse te lepote mimo. In glej ga zlomka prav tako kot ne opazimo naravnih lepote, zgrešimo tudi človeške lepote, lepote posameznika. Ozirajmo se naokoli, da se bomo naužili tistega kar nam je všeč, da bomo zagledali popoln sončni vzhod/zahod in našli sorodno dušo, ki nas bo polnila s svojo lepoto, tako da bosta obe polovici skupaj postali svetilnik ljubezni- konvencionalne in tiste v širšem smislu besede.

Morje pa bo večno šumelo, se penilo in se z valovi zaletavalo v obalo …

Plavam v morju vznesenosti nad vsem in vsemi. Kopam se v žarkih neslutene energije, ki me obsipa nad oblaki telesnosti in materialnosti. Topim se v vibracijo, postajam valovanje, hočem se zliti s sporočilom, ki ga slutim v signalih. Sedaj so mogoči vsi čudeži, nikjer ni prostora za slabe stvari. Čutim, da lahko zrastem, da je tisto na dosegu roke, samo malo bolj se moram stegniti.

Pa se lahko stegujem, kolikor hočem, tistega ne morem doseči, čeprav je povsod okoli mene. Tako je blizu, da čutim, kako obliva kožo, kako preplavlja notranje organe, kako celoto telo vibrira v resonanci. A vseeno energije ne morem povleči za rep in jo za vedno stisniti k sebi.

Rad bi se prelevil v valovanje, ki bi se pridružilo tem valovom popolnosti in blaženosti. Žele bi najti izvor te neopisljive lepote, ostati tam in se prepustiti božanju nevidnih rok …

In še vedno se ne morem upreti zgoraj opisanim občutkom ob poslušanju določenih skladb, ki mi naježijo kožo, me dvignejo do neba ali pa pahnejo na dno žalosti. Še vedno so to nepogrešljive trance skladbe, pa tudi kakšan „klasična“ pop/rock balada se najde.

Glasba mi še vedno služi kot najučinkovitejše zdravilo za žalost. Spravi me do absolutne žalosti, da večje žalosti v tistem trenutku ne morem čutiti, zato gre po tistem lahko le na bolje. Učinkovito deluje, vsaj na meni. Če pa sem srečen (kar večino časa), me popelje še na višjo energetsko raven. Edini proble pri poslušanju glasbe v srečnem stanju predstavljajo spomini. Ti me občasno navdajo z otožnostjo, kar pa mislim, da ni nič nenavadnega.

Tako sedaj iščem nove in nove skladbe, ki bodo zadovoljile mojo potrebo po zgoraj opisanih občutkih. In vedno se najde kaj novega, kar morda že dolgo iščem ali pa sploh nisem vedel, da obstaja. Tako sem jo slišal/videl/občutil … vizijo ljubezni ter prostega duha. In bila sta takšna kakršna si predstavljam; popolna. (DJ Lee- Vision of Love in Marc et Claude feat. Maria Nayler- Free Spirit)

Na novoletni dan se sam, nekoliko otožen zazira v jasno nebo, ki kaže lunin krajček in zvezdice. V novo leto je zopet vstopil sam, a drugačen, starejši in morda za kanček modrejši. Pogreša osebo s katero bi najbolj iskreno delil svojo srečo in veselje; zaradi vsega, ne samo zaradi novega leta.

Dobra dva meseca sta minila odkar se je njegova pravljica izjalovila. Huda in nič kaj prijetna izkušnja. Situacija, za katero je hotel, da se nikdar ne bi pripetila. Ljubezen njegovega življenja ga je zapustila po letu in pol.

Prvi dnevi, tedni, mesec so bili težki, kako ne bi bili. Žalost se je naselila v njegovem srcu, v njemu sprožala reakcije, ki jih zna predvsem ona. Žal ali na srečo je idealist. Hoče vrjeti v pravljico, v dobre ljudi, v brezmejno srečo. A vendar se vsi zavedamo, da naš svet ni popoln, da mi nismo popolni, da on ni popoln. In ko se ideal poruši je hudo. Morda najhuje trpi ravno zaradi idealistične predstave o ljubezni, kajti bolečina v preteklosti je to podobo povzdignila na najvišje mesto na njegovi lestvici. Vendar ko hoče ustvariti to idealno ljubezen, lahko stori kritične napake, kajti to je ljubezen po njegovih merilih, ljudje pa smo si različni.

Pa vendar ni vse tako tragično, kot se lahko zdi. Z novonastalo situacijo se je nenavadno hitro sprijaznil. Da je popolnoma prebolel, še ne moremo trditi, ker čustva ne zamrejo tako hitro. Še vedno jo ima rad in to zelo rad, a ve, da sta sedaj njuni poti daleč narazen, da so razhajanja prevelika. Vsekakor sta še vedno prijatelja in se velikokrat dobita, zakaj preiti iz ljubezni v ignoriranje bi bila največja neumnost (po njegovem mnenju). Sedaj počasi gradita novi odnos, počasi, korak za korakom in marsikdaj je hudo obema.

Kar je sedaj drugače v njegovem mišljenju je to, da se zaveda, da ni čisto sam. Sicer nima boljše polovice, ima pa zato nekaj dobrih prijateljev in prijateljic, ki mu dajejo oporo. Čas, ki se je s koncem zveze sprostil je preusmeril k prijateljem, zabavam in učenju. Zadnje čase je obiskal veliko zabav, ker nikoli ni bil na veliko žurih, njaprej zato, ker ni bilo dovoljenja stareš, potem zato, ker je svoj čas posvečal punci, ona pa ni imela ravno volje za veliko zabav (ker jih je že izživela prej). On pa jih okuša sedaj, vse je potrebno nadoknaditi. Tudi na faksu se je ustvarila sijajna družba, ki ga polni z enerijo in smehom.

Važno je to, da ga vse skupaj ni preveč prizadelo. Da se ima super, prav tako kot se je imal super zadnje leto in pol, ki mu bo ostalo v spominu po neverjetni sreči, izpolnjenosti, radosti, ljubezni in vsem pozitivnem. Negativnih stvari je bilo zelo malo, pa še te so bile skoncentrirane bolj proti koncu. Veseli ga, da se je zgodila zveza, kajti toloko lepih stvari še ni doživel.

Ampak življenje gre naprej in verjame, da se bo slej ko prej ponovno ogrel za kakšno dekle, ki mu bo vračalo enako energijo. Ker skoraj čuti potrebo, da bi ob sebi vedno imel boljšo polovico in ji posvečal svojo energijo. In to je največ, kar si želi.

Ko si zaljubljen sicer obljubljaš, da je to večno (tako je delal tudi on), življenje melje vse pred sabo in te besede naredi nične. On bi si sicer želel, da bi ostal pri tistih besedah, do iste osebe, a žal se ni izšlo. In najhuje je, da mora preboleti svojo ljubezen, do nje, ki ni nikoli ugasnila in se pripraviti do tega, da bo podobne obljube dajal drugi duši. Kaj hočemo, sezona lova je odprta.

En čudovit, brezmejen pozdrav vsem skupaj. Veliko vode je že preteklo od moje zadnje objave. Se opravičujem, da sem odšel tako brez slovesa in izpuhtel kot kafra. A v moji glavi ni bilo primernih idej z pisanje, ni se mi več ljubilo viseti z računalnikom in kar je napomembneje, moje življenje se je spremenilo. Na boljše.

Sedaj sem SREČEN. Dejansko srečen. Srečen v vsej svoji širini, višini in veličini.Še posebej pa cenim to svojo srečo, ker sem preživel toliko časa v iskanju le te. Končno sem le našel tisto pravo, tisto iskreno ljubezen. Ljubezen, ki jo na veliko oddajam in na veliko prejemam. Že sedem mesecev bo, odkar sva z mojo izvoljenko postala par, še en mesec prej pa sva se spoznala. In že na dan spoznanja sem začutil, da je posebna oseba. Vse moj domneve so se potrdile in prvič sem lahko na svoji koži začutil pravo ljubezen. Ljubezen, ki naju še vedno globoko preveva.

Kot sem povedal že v mnogih prejšnjih objavah, je ljubezen zame edini pravi smisel življenja. Dolgo sem bil nesrečen, dolgo strt, dolgo sem si govoril nekoč… In ta nekoč je končno prišel ter me napolnil s srečo, da bi lahko letel. Še vedno se napajam iz istega vira in upam, da bo to ostalo z večno. Moja sreča je nopisljiva. Razume jo lahko le tisti, ki je to doživel tudi sam.

Moja najdražja je tako čudovita oseba. Moja izgubljena polovica po Platonu. Kakšna škoda bi bila, če se ne bi našla. Enostavno spadava skupaj. Najlepše stavari se zgodijo, ko to najmanj pričakuješ. Najine preplesane noči v „diskotekabaru“ ne bom nikoli pozabil, najinega prvega poljuba slab mesec kasneje tudi ne. Vsak trenutek ko sem z njo, si zapišem v globine srca in tam bo ostal z vedno.Srečen kot še nikoli.

Zgodila se je tudi spremeba v načinu mojega izražanja misli. Prozo oziroma blog so nadomestile razigrane ljubezenske pesmice, ki sem jih spesnil nje na čast. Zanimivo, nikoli do sedaj mi pisanje pesmi ni šlo prav preveč dobro od rok, sedaj pa jih pišem kot po tekočem traku.

To je bilo moje kratko javljanje. Toliko, da povem kaj se dogaja z menoj. Da sem prišel na cilj, da sem izpolnil svoj smisel, ter nahranil hrepenenje. Nadaljnih prispevkov od mene ni z pričakovati, se pa lahko zgodi, da bom imel kdaj preveč časa in kaj napisal (sedaj mi seveda kronično primanjkuje časa).

Lepo se imejte

Tokrat izredno srečni Dancer The Great

Končno sem si le vzel čas tudi za nov blog. V zadnjih dneh se nisem videl iz dela in posledično nisem mogel ne pisati, ne pregledovati objav. Ker se trenutno po moji glavi ne plete nič »globokega«, bom enostavno malce opisal dogodke oziroma se bom malce hvalil (kdor tega ne prenaša dobro, naj ne bere naprej).

Prejšnji teden sem bil predvsem dobrodelen, se moram pohvaliti. Z našo ŠILA ekipo smo namreč gostovali na Pediatrični kliniki. V sredo dopoldne in popoldne ter v četrtek popoldne, smo razveseljevali otroke, ki so primorani v bivanje v bolnišnici. Z našo improvizacijo smo nasmejali njihove obraze, popestrili smo jim dneva, zato so se očke svetile iskrivo. Tudi sami so se preizkusili v improvizaciji, ki jim je bolj ali manj uspela, sicer pa to ni važno, važen je le namen. Tudi sam sem se počutil zelo dobro, ko sem videl vesele otroške obraze in se zavedel, da sem storil nekaj dobrega in lepega.

Mislim, da bi bilo večkrat potrebno organizirati podobne dogodke v bolnišnicah, kajti tam dogajanje sila monotoni in dolgočasno. Lahko se zgodi, da bo naše druženje postalo tradicija in jih bomo obiskali vsaj enkrat na leto. Vsaj. Jaz bi šel tja večkrat, če nas bodo le povabili. Verjetno nas bodo, saj so bile tudi vzgojiteljice navdušene, da smo prinesli nekaj veselja za bolnišnične stene.

Iz Pediatrične klinike sem tudi vzel enega od listov, ki so viseli po stenah in napovedovali kulturna dneva z našim nastopom. Poleg tega jih je obiskal tudi Edvin Dervišević, mladi igralec iz televizijske serije Začnimo znova. Sedaj ta list visi na moji »oglasni deski« tako malo za spomin in dobro voljo.

Dobre volje sem tudi vedno, ko gostujem na radiu. Že tretjič sem bil v Sencah adolescencah. Tokratna tema so bili medgeneracijske razlike. Zanimiva tema, z veliko iztočnicami, tako da imaš vedno nekaj za povedati. In preseneti te, koliko ljudi posluša to oddajo, ko te potem sprašujejo, če si ti govoril itd.

Poleg tega sem imel opraviti tudi s testi znanja pri kemiji in fiziki, ki sem ji relativno dobro preživel. Pri fiziki mi je malenkostna površnost odnesla ptico, pri kemiji pa sem dobil trojko s zelo lepimi oblinami (kar je v bistvu dokaj dobro, če pogledam koliko in kdaj sem se učil).

Danes je na vrsto prišla še dvojna slovenščina; test pri redni uri in potem še tekmovanje za Cankarjevo priznanje. Zato se počutim tudi nekoliko utrujenega in izpraznjenega, saj sem že na tekmovanju devetdeset minut pisal esej.

Jutri pa pride končno nekaj oddiha. Naša šola ima športni dan in grem smučat na Roglo. Po dveh letih. Vmes sem se nekaj smučal doma, ampak to ni enako kot na urejenem smučišču (doma so bolj aktualni skoki čez grvine). Se že veselim.

Upam, da se tudi vi česa veselite. :o)

Jasno nočno nebo se razprostira nad menoj. Vidi se daleč, zelo daleč. Na milijone svetlobnih let daleč in svetloba, ki jo zaznavam, je stara na tisoče in tisoče let. Nekatere zvezde zato še vedno vidim, čeprav jih že davno ni več. Navkljub temu, da je nebo jasno, ne pritiska mraz; je tistih nekaj prijetnih stopinj pod ničlo.

Tudi svojo notranjost bi lahko opisal na podoben način. Vse je čisto in neskaljeno, spomini na dogodke, ki so se že davno zgodili mirno potujejo do mene, a mi ne zastrejo čustev. Miren in zamišljen sem, ko med pogovorom hodim po cesti pod jasnim nebom. Ni razloga za preplah, ne pogovarjam se sam s seboj, pogovarjam se z mojo sopotnico po tej cesti.

Čudovit je ta najin pogovor. Tako globok, temelječ na osebnih izkušnjah in mnenju. Ona me sprašuje kaj in kako mislim o določenih stvareh, jaz ji odgovarjam in ji dajem primere. To, da je bila cesta na drugi polovici poti poledenela še nisem povedal. In to, da je ona tam tudi padla tudi ne. Jaz pa frajer in roke v žepu. Hehe, to sva se potem še nasmejala na ta račun.

Zanimivo je bilo tudi preden sem bil na tem »nočnem pohodu«. Bil je eden od takih dnevov, ki gredo zelo hitro v pozabo. Počel nisem nič pametnega, dogajalo se tudi nič ni in sem bil zato bolj take povprečne volje- ne tč ne mš. Gledal sem televizijo, dokler me med reklamami ni presenetila misel, da bi bilo dobro pogledati na mobitel, če sem dobil kak SMS na temo nočnega sprehoda. Še bolj sem osupnil, ko me je na ekrančku dejansko čakalo vabilo za tak sprehod (ki je prispelo le nekaj minut pred tem). Kar čutil sem.

In potem me je prevzel tak val pozitivne energije, da sem šel delati domačo nalogo za svoj »najljubši« predmet- matematiko. En sam SMS je povzročil v meni drastično spremembo. Zares sem se ga razveselil kot otrok. In vse je kar naenkrat dobilo svoj smisel … če sedajle naredim matematiko, bom imel jutri mir in bom na sprehod odšel še bolj zadovoljen. Takrat se je v meni začela jasnina.

In ko sem s svojo sosedo tako hodil po cesti pod jasnim nočnim nebom, sem bil srečen in zadovoljen. To je bilo vse kar sem rabil takrat.

Potujem tja daleč, daleč, za obzorja zaznav in duha. Bližje kot sem cilju, bolj svobodno se počutim. Čutim kako se mi trgajo stare verige resničnosti, hkrati pa se mi nadevajo nove spone, ki pa jih ne čutim.

Vse samo vibrira. Povsod okoli mene samo valovanje barv in občutkov. Čutim kako se me valovi dotikajo, kako igrajo name. In jaz brez upiranja sprejmem to igro, to melodijo večnosti.

Razpadam. Ne na prafaktorje- stapljam se v valovanje, v to čudovito kozmično melodijo barv. Iz instrumenta postajam melodija.

A ne katerakoli.Tista nežna, umirjena, otožna, srca parajoča kompozicija zvokov, ki se izražajo v barvah. Žarim, a ne v eni barvi. Iz modre se pretapljam v zeleno in nato krvavo rdečo. Naenkrat zažari rožnata. Sem že na cilju?

Razpre se nebesni svod. Vse je tam; sreča, žalost, obup, veselje, hudomušnost in trpljenje, ljubezen in hrepenenje. In potem se gledamo, vsak s svojo resnico na pladnju. A prizor ni trajen. Naše resnice začno razpadati,se združevati v Eno resnico- resnico o življenju.

Da, sedaj vem. To je moj cilj. Dosegel sem tisto kar sem si želel, izpolnil svoje hrepenenje. Sedaj ne potrebujem ničesar več. Telesa ni več, občutki so poniknili, duša je postala večna. Kot valovanje se sedaj širim naokrog. Nič več me ne omejuje. Postal sem melodija, postal sem glasba za dušo in telo …

A vendar …

… nič ni resnično, vse so le sanje.

Širna brezbrežna planjava se bleščala v sončni svetlobi.

Sonce je prijazno sijalo na pašnike. Travne bilke in cvetice so se rahlo pozibavale ob šibki sapici. Slišalo se je le brenčanje žuželk, ki so letale s cveta na cvet, in pridušeni zvoki bizonov v daljavi. Vse je bilo mirno, vse je bilo potopljeno v spokoj.

Oglasilo se je žvrgolenje slavca. Ponosno in zvesto je pel svojo zgodbo, svojo pripoved o lepem in še lepšem. Pesem hrepenenja je šla od grma do grma,  od bilke do bilke. Prav povsod je segla. Nato so mu pritegnile še druge ptice, vsaka s svojo zgodbo, s svojim pomenim. Slišati je bilo samo eno veliko hrepenenje.

Iznenada se je zablisnil blisk in prišel je grom. V trenutku je bilo izbrisano vse lepo. Čeprav je bil  samo en blisk in samo en grom, je vse izgubilo svoj smisel. Ozračje se je spremenilo, vse se je podrlo zaradi malenkosti.

Potem je bil en sam velik nič. Ni se slišalo žvrgolenja, niti brenčanja niti oddaljenega prha bizonov. Vse je prikrila sivina, ena sama velika otožnost, za vsem tistim kar je bilo in kar še bo. Kot bi vse skupaj zajelo eno samo malodušje.

Kmalu je z neba kanila prva kapljica, nato še druga. Čedalje več jih je bilo. Usul se je dež in kaplje so bile debele, slane in grenke, ker so spirale sivino z neba. Vsaka kaplja je nase prevzela delček otožnosti in ga prenesla v zemljo. Da, bilo je žalostno.

Po dežju je zopet nastopil nič. Ampak tokrat tisti pozitivni nič. Kot zatišje pred viharjem. Pa ne tistim, ki bi ti odnesel hišo, ampak pred onim, ki ti bo spremenil življenje na bolje. Kot obdobje omamljenosti po čiščenju vsega slabega; ozračje je bilo polno nravnosti.

Na planjavo je legla noč in s seboj prinesla tišino.  Le mesec je kot strumni stražar bdel nad planjavo in jo osvetljeval s svojo mehko svetlobo. Bilo je najomamnejše obdobje nezavedanja.

In na koncu koncev vedno posije sonce. Tudi na planjavo se je prikradlo in pregnalo mesec, le daj bilo rdeče. Planjava je dobila nove razsežnosti, nove barve, nov smisel, novo vlogo. Vse se je povrnilo v ljubezen in srečo.

Vse dokler se ni začel nov cikel…

Širna brezbrežna planjava se je bleščala iz njegovih oči.

Danes mi je prišel na pamet prvovrsten fenomen. Se vam je že zgodilo, da ste človeka vprašali, če je kaj novega in dobili odgovor nič? Potem so naslednje vrstice kot nalašč za vas.

Zares, meni se zdi zanimivo, da ti človek s katerim se nisi videl že vsaj nekaj mesecev (to je eden skrajnih primerov, dovolj je že nekaj tednov ali dni), odgovori, da ni nič novega. Enostavno ne morem razumeti. Saj ne živimo tako izoliranega in enoličnega življenja. Povej, da ti je pred tremi dnevi avion skoraj padel na glavo, povej karkoli, samo ne reci nič!

Moram povedati, da je vse skupaj še malo bolj pretirano, ker jaz resnično iz srca črtim besedice kot so: nič, ne vem, ne, ja, ki služijo kot odgovor na vprašanje, ki želi izvedeti malo več kot samo to.

Živimo v modernem svetu, ki je zelo dinamičen in skoraj vsak dan nam prinese nekaj novega. Vsaj meni. Zato ne verjamem, da so onemu drugemu človeku ni zgodilo čisto nič novega. Te tako morda želijo na hitro odpraviti? Nočejo dati odgovora? Jim ni do pogovora s teboj? Hmm… pri meni to ne vžge, povej naravnost, ali pa ti bom »težil« še naprej. In nenazadnje, to sploh ni ne težko ne provokativno vprašanje, v nadaljnjem pogovoru pa lahko padejo tudi takšna.

Po pogovori s takimi ljudmi dobim občutek, da sem jaz edini, ki se mu kaj dogaja. Pa saj sploh nisem tako poseben. Jaz vidim in opazim drobne dogodke, ki se mi zgodijo in si jih zapomnim, kajti ti so najpomembnejši. Že res, da se marsikdaj znajdem ob pravem času na pravem kraju, ampak tudi za to sem moral doseči neke predpogoje. Nič ti ne pade samo od sebe z neba pred nos, razen dežja in snega.

Pa smo verjetno spet pri doživljanju sveta in življenju samemu. Zame je vsak trenutek pomemben, želim si akcije, želim, da se mi nekaj dogaja. Ljudem, ki imajo najraje nič, pa očitno to ne ustreza. Saj razumem, da imajo ljudje radi tudi umirjeno življenje, ampak tudi v takem življenju se marsikaj zgodi (recimo se posuši grm na vrtu, grozno).

Lahko, da tako odgovorijo iz presenečenja nad nenadnim vprašanjem (jaz sem pač tak hiter), razen onih, ki kar umirajo od dolgčasa. Hehe, pa sem našel še eno »odlično« temo. Dolgčas. Tudi meni je včasih dolgčas, priznam. Ampak to so redki in izjemni primeri, po večini se dogajajo doma, kjer nimam toliko prostočasnih stvari in prijateljev (pa bolj v rovtah živim, po domače povedano).

Se pa spet najdejo ljudje, ki jim je vedno dolgčas in nikoli ničesar ne počnejo Kaj počneš? Nič. Grrrr… Lasje mi gredo pokonci. Če že jaz kdaj rečem, da ne počnem nič, to objasnim, zakaj ne počnem ničesar.

OK, ne vem zakaj sem se sploh šel »pizditi« nad takimi ljudmi, ker je to sploh zelo efektivno (100% sarkazem). Enostavno sem si mogel dal duška, pa še nobene druge ideje za pisanje nisem imel. V bistvu pa sem naredil dobro stvar zase… olajšal sem si dušo.

Tako, sedaj grem lahko početi nič. Se mi pridružitie?

Pod prsti je čutil hladno prebarvano kovino ograje, od katere barva na določenih mestih že odstopila. S prsti je drsel in bobnal po njej ter se oklepal tega trdnega pristana. To je bilo njegovo standardno mesto. Razgledni stolp. Od tu je videl vse in vsakogar. Tu se je lahko njegov pogled najlažje staknil z Njenim.

On je bil stražar na dvignjeni ploščadi, bil je lovec na preži. Njegovo sokolje oko je izkušeno iskalo njen obraz. Okronal jo je za kraljico, čeprav še ni vedel, če bo lahko splezal v osmo nadstropje stolpa v katerem je zaklenjena. Ali sploh še je v stolpu? In nazadnje lahko postne celo samo malik.

Na njegovem obrazu je počival nasmešek srečnega človeka. Takega, ki strmi skozi okno vlaka in ve, da je lahko srečen za to kar ima. Lahko bi bilo slabše. V zadnjem času so ga tudi na drugih ljudeh začeli bolj zanimati nasmeški. Z njimi se je ukvarjal bolj podrobno kot doslej, čeprav tudi dosedaj niso ostali neopaženi.

Skozi iskren nasmešek se namreč prenaša prav posebna energija naklonjenosti. Poleg tega tak nasmešek spremljajo še iskrice v očeh, ki vse samo polepšajo…

Tako je sanjal z odprtimi očmi si prepeval najljubšo melodijo. Počutil se je skoraj tako kot na kakšnem žuru. Le da je bil to njegov osebni žur, ki ga je izvajal med čakanjem. A vendar ni z ničemer  nakazoval, da karkoli čaka. Pogled pa je ostal prikovan na stopnice.

Slonel je na modro pobarvani ograji in zagledal njen nasmeh. Obraz se mu je razlezel v en sam nasmešek od ušesa do ušesa. Da, končno! Nasmeh namenjen samo njemu! Pa čeprav je bil to samo pozdravni nasmešek, je bil zanj dovolj. Ograja je končno dobila svoj smisel in izpolnila svoj namen…

Zrl je v njeno belo nedolžnost, katere plašč se je razprostiral po nebu. Vse je bilo tiho, gibanje okolice je zamrznilo, zvoki in šumi so onemeli. Bila sta samo on in ona. Njena razsipnost, a hkrati njena razkošna skromnost sta ga omamljali. Sijala je vanj, samo vanj.

Božala ga je po licu, po celem obrazu in ni se branil. Njen dotik ga je pomirjal, kajti deloval je hladno. Hlad je legal tudi na njegovo srce. Najraje bi se ji skril v naročje, se izjokal, izpovedal, vse bi naredil, samo da bi ga skrila, obvarovala, zaščitila.

Ni hotel več iti tja, kjer bi bil zopet ranjen. Kjer bi zastonj hodil od vrat do vrat in prosil vbogajme. Zdaj je le hotel najti miren kotiček zase. In ga je, tam med prostranimi poljanami.

Bil je razpet med zemljo in zrakom, med ognjem in vodo, vedno na sredi, vedno v središču konflikta. Iskal je oko orkana, a ga ni našel. Metalo ga je zdaj sem, zdaj tja, ko se je pobral, ga je spet vrglo na zadnjo plat.

Ni bil tam po svoji lastni volji. Hotel je pobegniti, a mu ni uspelo. Hotel je najti zaklon, a mu ga je odpihnilo. Sizifovo delo in Tantalove muke skupaj. Orkan pa ni in ni pojenjal. Včasih se je malo umiril a kmalu spet okrepil tempo. …od mraka do zore… …od štire do ene…

Bilka pred njim se je zganila. Še vedno je čutil njen dotik, tokrat na vratu. Pustil se ji je razvajati. Redki so dnevi, ko sta si tako blizu. Ko si zazreta v duši in se prepustita toku usode. Njun stik ni bil telesen, vse kaj drugega. Bila je čista energija; valovanje.

Luna je tiho sijala na obličje sredi travnika. Le kdo je bil? Le zakaj je bil? Je sploh bil? Vse je ovito v skrivnost mraka- tako kot ga ni noben videl priti, ga ni noben videl oditi. A vsi so vedeli,da je bil, da je.

Za njim ni bilo sledi. Samo včasih se zazdi, da luna tako nežno sije na tisti kamen sredi travnika…

Vam lahko zaupam tri izmed meni najljubših trenutkov (drugače jih je še kar nekaj, verjemite)? To so zadnja REM faza, ker takrat sanjam sanje, ki se jih lahko celo spomnim, potem tisti čas preden zvečer zaspim, ker takrat veliko razmišljam in pa poslušanje glasbe v temi, ko sem prisoten samo jaz in ona (glasba).

V nadaljevanju bi se osredotočil predvsem na zadnje dva trenutka. Ob obeh veliko razmišljam, še posebno preden zaspim. Takrat si odvrtim dogodke, ki so se mi zgodili tisti dan, če le ti niso nič posebnega razmišljam o »globljih« stvareh. In taka razmišljanja vedno premorejo kanček trpkosti, žalosti. Ne vem zakaj, očitno so dogodki, ki so se mi zgodili do sedaj naredili svoje in mi v podzavesti pustili brazgotino. Kot človek sem eden izmed večjih optimistov, ampak ko ostanem sam s seboj, se od nekod prikradejo tudi manj optimistične misli.

Saj ne, da bi bile to depresivne misli. Samo so take.. nevesele. Ob takih predstavah, ki se odvijajo v labirintu mojih malih sivih celic, se nekako vprašam tudi zakaj sem jaz? Kakšen je moj namen? Kaj je moj smisel? Sama taka prijetna vprašanja za pred spanjem.

Včasih se mi zazdi, da je vse skupaj neumno. Da je celo življenje samemu sebi namen. Hodiš v šolo, v službo, si ustvariš družino, morda še kaj in umreš. Čemu?  Z drugimi vprašanji vas sploh ne bom mučil. Sama taka, na katere ni znanih odgovorov oziroma moraš odgovore najti sam. Čista filozofija.

Do sedaj sem doživel že marsikaj in tudi kaj dosegel, za moje pojme. Pride pa čas, ko se vprašaš, če je to res tisto kar si želiš. Da niso vse to le neke sanje? In razmišljanje pred spanjem mi omogoča prav to… sanje pred sanjami. Lahko odpotujem nekam daleč, kjer je malce drugače in potem… zaspim. Vse to me, kljub večnim vprašanjem in trpkemu okusu zelo pomirja. Čudno? Morda pa ne.

Neke vrste potovanja pa mi omogoča tudi glasba. Čeprav se v svojem telesu in vlogi počutim dobro, me ob poslušanju določenih skladb kar spreleti. V bistvu sploh ne vem, kaj me spreleti, kaj začutim. Morda hrepenenje? Toda problem, ne vem po čem.

Nekako si rečem: »Ko bi le lahko bil v tisti pesmi.« Sliši se nenavadno, tudi meni. Si morda želim biti v tisti situaciji, ki jo opeva pesem. Ali pa tudi ne nujno  opeva- da jo samo začutim. Da sam ustvarim neko popolno situacijo, o kateri ne vem ničesar in si želim biti v njej. Hudiča, še meni se sliši tako paradoksalno.

To je zame eno najnenavadnejših občutij. Če me pesem spomni na določeno osebo ali situacijo, razumem. Tega pa ne. Ali pač… odgovor se skriva v meni.

Morda pa v pesmih začutim neko čudežno deželo (Wonderland/ Promiseland/ Dreamland), katero omenjajo številne pesmi moje zvrsti. Morda sem ji v času pred spanjem zelo blizu in morda stopim vanjo v sanjah. Morda…

Če obudim spomin na čase pred točno enim letom, bi videl naslednjo sliko- videl bi sebe, na zunaj nasmejanega in srečnega, globoko v notranjosti pa bi našel strto srce, ki je klicalo na pomoč. Še se spominjam časov, ko mi je po licu spolzela marsikatera slana kapljica nesreče, žalosti in bolečine. Da, bila je neuslišana ljubezen…

In prav ta bolest me je pripravila do tega, da sem začel pisati bloge in natanko pred enim letom objavil svoj prvi blog na DELOblogu. Tisti blog je bil sicer napisan že nekaj časa nazaj, a sem ga kot enih redkih smatral primernega za objavo (prej sem dva meseca pisal na MSN Spaces). Takrat sem začel svojo trnovo pot prebolevanja, konkretnega spoznavanja samega sebe in nadgrajevanja osebnosti. In veste kaj, uspelo mi je. Še sam komaj verjamem, da me je bolečina tako okrepila. Nikoli mi ne bo žal, da sem prišel na blog, kajti brez vas, prijateljev, prijateljic in podpornikov, ne bi nikoli uspel v takšni meri.

Nekaj več kot štirje meseci so minili od prvega bloga, ko sem doživel preblisk in premagal bolečino v sebi, ko sem premagal nesrečno ljubezen. Tja do sredine avgusta sem se regeniral, doživljal občasne izpade žalosti in hrepenenja, nato pa je na mojo pot posijalo sonce. Če se pogledam danes, lahko rečem, da sem bogatejši za marsikatero izkušnjo in informacijo. Da sem zrasel, v duhovnem smislu.

Trenutno v mojem srcu ni prostora za žalost. Občasno sicer potrka na vrata, a jih odprem, samo malo se zamislim. Ni časa za to. Sedaj živim.

Danes sem jo videl. Še vedno čudovita, samo nekako me ne obrajta preveč. Z mnogo njenimi sošolkami govorim, se šalim z njimi, a ona me še pozdravi ne (ker se sedaj že poznava, bi se vsaj spodobilo). Jaz pa se tudi nekako nočem dreti po šoli za njo. Očitno jo bo treba vzeti v roke in jo naučiti nekaj osnovnih manir. Tako pač ne gre naprej. :o)

Me pa pomirja misel na občasne nočne sprehode z mojo sosedo tam v Sevnici. To je meni tako zelo všeč. Vedno sem imel rad noč. Ker noč ima svojo moč. Ampak na takih sprehodih je vedno zaželena družba. Če bi sam kolovratil naokoli bi mi bilo dolgčas. Tako pa imam sogovornico in se lahko z njo pomenim o vsem in vsakem. Ti večerno-nočni sprehodi mi ugajajo zaradi nekega romantičnega vzdušja (ja, še vedno sem romantik). Lahko ji povem vse in ona lahko meni pove vse… potem diskutirava… in potem je obema lažje pri srcu.

No, bomo videli, če bom kdaj dočakal nočne sprehode s kupratnim ionom. Jaz se jih ne bi branil. ;o)

(Hehe, spet sem uporabil mojo stalno besedno zvezo »bomo videli«, da se je preoblikovala kar v frazo. Hudiča, na koncu bom postal še frazer)

Pa je prišel čas, ko smo znova zamenjali koledar na steni. Iz leta psa smo prestopili v leto merjasca (lepega, urejenega, negovanega). Skratka, astrologi napovedujejo dobro leto, razen… razen za leve tretje dekade- to sem jaz. Očitno mi ne bo z rožicami postlano (kdaj pa mi je že bilo?). Kljub vsemu si tega ne ženem k srcu. Sam krojim svojo lastno usodo.

Skratka, rad bi vam zaželel nadvse uspešno leto. Naj se vam izpolni ravno toliko želja, upov in sanj, da boste srečni, ostalo pa prihranite za naslednja leta. Ostanite na realnih tleh, bodite zdravi, bodite vi.

Če povem po domače… Srečnega, zdravega, veselega, debelega, mastnega, sočnega ter veliko pirhov!

Na koncu koncev pa je to tudi bondovsko leto… welcome 007.

Končno lahko le uživam, po mojem mnenju, zaslužene počitnice. Še prejšnji teden sem z veliko vnemo imitiral božička, takoj naslednji dan pa božičkovega varnostnika. Obe vlogi sta mi bili pisani na kožo in sem v njiju užival in se zabaval. Seveda se to tudi spodobi za predpraznični čas. No malo sem še zabelil to vzdušje s kakšno kontrolko v šoli (kot metafora za to lahko služi velik, slasten in masten ocvirek). No, pa dajmo šalo na stran (čeprav zadnje dni kar prekipevam od šaljive energije).

Letošnje praznike me veseli to, da mi je popolnoma vseeno kje jih preživim (tu mislim predvsem silvestrovo). Spominjam se zadnjih let, ko sem z nič kaj veselim izrazom visel doma, z mislimi pa bil vse kje drugje. Letos pa temu ni tako… prav vseeno mi je, če bom doma ali kje drugje. Nekaj časa nazaj, ko sem še imel boljšo polovico, sem si delal čisto drugačne plane, ki pa so pred približno mesecem dni padli v vodo. Mislim, da tukaj tiči razlog za mojo ravnodušnost. Moja resignacija je popolna. A zame je prav to najbolje… ko sem bil najbolj ravnodušen, sem dosegel največje vzpone (od druge polovice avgusta je temu tako). In vem, da nekaj je na tem.

Veseli me tudi, da me ni zajel val žalovanja. Ker če se samo spomnim, kakšen sem bil, ko sem se nahajal v takem stanju… ne, hvala, je še malo prekmalu za to. In tudi ona normalno živi naprej. Iz določenih napisov sem prebral, da je na novo zaljubljena. Srčno upam, da tokrat bolj uspešno. Nama pač ni bilo usojeno, a je bilo dovolj, da mi je pozdravila določene rane. Bogatejši za nove izkušnje se lahko pripravim na nove spopade.

Ah, če lahko verjamem sanjam….

Saj se jih dve tretjini tako ali tako ne spomnim, a tisto najpomembnejše mi je ostalo. Ene najlepših sanj sploh. Prišle so proti jutru, v zadnji REM fazi. Prišla je… tako čudovita… tako nebeška… tako nedolžna! Bizarni zaplet v sanjah je spremenila v trenutek večnosti. Nekatere stvari pač ostanejo in tako kot se še vedno se spominjam določenih sanj iz otroštva, se bom spominjal tudi tega trenutka.

Bolj nenavadnega prizorišča si resnično nisem mogel zamišljati (čas je bil začuda prednovoletni). Sedim na stopnicah in počivam, ko se nenadoma zasveti s zanjo tipično barvo in se pred mano pojavi ona v vsej svoji veličini. Obnemim. Če obnemim v sanjah, kaj bi potem naredil v resničnosti…

In nasmešek, ki ga je imela na obrazu… lepšega nasmeška še nisem videl… prisrčen, simpatičen, neopisljiv. Vzelo mi je sapo, resnično. Svoje je dala tudi čepica, ki ji tako hudičevo pristaja, da naj me koklja brcne, če temu ni tako. Pod to čepico pa njeno bogastvo, njena moč… lasje bakrene barve, ki so me zaslepili, ki so me omamili. Očitno je, da se je poglavje z »mojim« ljubim »kupratnim ionom«, kot jo ljubkovalno kličem sam pri sebi, šele začelo.

Kar sem zgoraj napisal, ni bilo fantaziranje, ampak prave in zelo resnične sanje, karkoli sanje že so (ogledalo resničnosti). Vse se je zapletlo že ko sem jo prvič ugledal. Potem še bolj, ko sem jo spoznal. Zadnjič še bolj, ko sem ji voščil za novo leto. Tako je prisrčna… tako…ne vem kaj.

Hja, iz tega se ne bom rešil brez posledic. Kakšne pa bodo te posledice, bom pa še videl. Moja koža bo naprodaj… jo morda kupite?

Hehe, pa so spet prišli časi, ko se lahko tolažim z besedico nekoč. Ta je že bila večkrat omenjena v preteklosti in se je nanašala na moje čakanje oziroma iskanje.Razlika je morda le ta, da ima ta besedica malo bolj vesel prizvok, kajti nekoč je bila izrekana z žalostjo v očeh. Verjetno zato, ker sem videl, da je vse mogoče.
Sedaj sem izkusil tisto kar sem si želel… in zadovoljen sem s tem. Bilo mi je všeč tudi v praksi, kolikor jo je pač bilo. Upam, da mi ne bo treba čakati naslednjih pet let, da bom spet doživel kaj podobnega (potrudil se bom, da ne). Nekako sedaj ne morem ali znam opisati svojega razpoloženja. Niti srečen niti žalosten. Najenostavneje bi rekel, da sem optimistično usmerjen, s potencirano mero zgovornosti in družabnosti (razen kadar mi ni do tega).
Sedaj sem že pošteno spletel lovke tudi med prve letnike in še naprej jih bom vztrajno širil. Poleg tega se veze in poznanstva odpirajo tudi drugod. Vedno več je vsega. To mi je všeč, kajti takrat nekoč davno, ko sem prehajal iz osnovne šole na srednjo, sem si rekel, da je to eden izmed glavnih ciljev. In veseli me, da sem poznan in cenjen zaradi tega kar sem, kar izpričujem s svojimi dejanji. Zato lahko rečem, da sem s svojim ugledom in prepoznavnostjo zelo zadovoljen. :o)
Začuden pa sem, da je v meni taka mirnost. Prav nič me ne vznemiri oziroma vseskozi držim neko ravnovesje. Po novih izkušnjah verjetno spet malo drugače gledam na svet. Vse se mi zdi tako spokojno, vsi spori so mi iz trte izviti (še posebno tisti, ki jih zakuhajo naši poslanci… nagnal bi jih na kmete delat, da bi videli, kaj je to življenje).
Trenutno sem še vedno pod dosti velikim pritiskom, saj imam ta teden še en cel kup dejavnosti, naslednji teden pa me čaka še en kup šolskih dejavnosti (tudi kot posledica bolezni).
Sploh pa sedajle najbolj vneto premišljujem ali bi šel na maturantski izlet ali ne. Glede na to, da bi si ga financiral sam, me zelo zanima, če vse dogajanje na Krfu odtehta dobrih sto tisočakov, kolikor bi stalo vse skupaj (osnovna ponudba 80.000, potem 8.000 dodatki za zavarovanje in riziko odpovedi+ zapestnica s katero imaš potem tam doli odprta vrata= približno 110.000+denar za seboj). Saj vem, da je to vse skupaj en velik nateg, samo ugibam, če se bi imel dovolj dobro, da mi potem ne bi bilo žal za stotimi tisočaki. Dilema je velika in se mi postavlja že dolgo.

Po dolgem, dolgem času, me je le izpustilo gibalo razvoja, napredka in dejavnosti, ki se me sicer še vedno drži. V bistvu nimam nič proti temu, kaj rad sem v gibanju, v akciji, da se vedno nekaj dogaja, nekaj novega. In od takrat, ko sem se vam zadnjič oglasil se je zgodilo… veliko novega.
Recimo, da na začetku povem najbolj žalostno novico.S tisto mojo deklino nekako nisva več skupaj. Da, bilo je prelepo da bi trajalo. Od konca zveze, ki se je zgodil zaradi tega, ker ima ona težave doma in jo je psihično strlo, ugotovila je, da sploh ni tako zelo zaljubljena vame in da še ni prebolela starega fanta, je sedaj že kar nekaj časa, mislim da dva tedna.
Ne morem reči, da mi je bilo takrat zelo prijetno, ampak nisem pustil, da me to preveč potre. Vesel sem, da se je najina zveza sploh zgodila, da se mi je pokazala tudi tista svetlejša stran, pa čeprav le za mesec in pol. In zato nekako nimam pravih razlogov za neutolažljiv jok in za padanje v eksistencialne krize, kot na začetku mojega bloganja.
V šoli je bil predvsem november zelo pester in smo vsi dihali na škrge. Ampak se moram pohvaliti, da sem vse izpeljal solidno in zame zadovoljivo (moj najsvetlejši dosežek je prav gotovo kontrloka pri geografiji, ki sem jo edini v paralelki izpeljal s 100%, na kar sem ponosen, ker je geografija moj najljubši predmet).
Potemtakem sem bil tudi na koncertu moje najljubše Slovenske skupine Slon in Sadež. In zdi se mi imenitno, da sem bil povabljen, kajti to je bil koncert za zaključeno družbo. Seveda se je koncert odvijal v KUDu France Prešeren v Ljubljani, kjer preživim kar nekaj svojega prostega časa v okviru ŠILE, zato me to ne čudi. In bilo je… na moč zabavno. Vsaj meni sta onadva zakon.
Postal pa sem tudi oseba katere glas se sliši daleč, saj sem že dvakrat bil na Radiu Slovenija. Prvič kot ŠILA gost v oddaji Gymnasium, potem pa še v oddaji Sence adolescence, kjer bom verjetno še gostoval (v sencah sem kot normalen najstnik, ne kot šilar). Na radiu sem se počutil nekako domače. Všeč mi je tam gori v petem nadstropju, kjer domuje mladinski program.
Da pa ni vse bilo tako lepo me je v sredo v posteljo položila vročina. Diagnoza: viroza. In sem bil doma, na žalost ali pa na srečo. Meni je bilo kar všeč, da sem bil doma, čeprav bom moral sedaj prepisati za tri dni snovi in odpisati dve kontrolki, ki bi jih mogel, ko sem bil bolan. Ampak sem se spočil, prišel, k sebi. Bom že naredil, kar bo v moji moči.
Zanimivo pa je, da sem se (domnevam) dokončno pozdravil ravno včeraj, ko sem šel v Nemčijo. Destinacija: Munchen. Šola je organizirala prednovoletni izlet za vse dijake in jaz sem se prijavil, ker je bil relativno poceni oziroma je bilo toliko, da sem lahko zbral skupaj. Bilo pa je, kot vedno, zanimivo. Sicer je malo padal dež in sneg, samo sem potrpel, čeprav je bila Munchnu kar gneča in so hodili ljudje z dežniki in ni bilo tako »fajn« kot če bi sijalo sonce. No, važno je, da sem si privoščil Bratwurst in ogled tehničnega muzeja (OK, kolikor se ga v dveh urah da). Na poti nazaj v Slovenijo pa nas je že razveseljeval sneg ob cesti, ki pa se je na žalost tam sredi Avstrije končal. Važno je le to, da smo se imeli dobro in sem se jaz dokončno pozdravil (vsaj upam, da sem se).
Pa saj veste, vedno se ti dogaja kaj zanimivega, če hočeš, da se ti in tako tudi gledaš na svet. Morda imam srečo, ampak vedno nekje najdem vsaj nekaj zanimivega. In mimogrede, na tej ekskurziji v Munchen sem spoznal tudi tako imenovani Kupratni ion. Kaj sem vam govoril? Slej ko prej se vse postavi tako kot se mora. Dal sem času čas in življenje mi je samo porinilo priložnost pred nos. Poleg tega sem spoznal tudi še cel kup drugih ljudi; nekaj njenih sošolk in sošolcev, pa še enega mojega soimenjaka…
V glavnem, življenje je zanimivo, upam, da to veste tudi vi. :o)

In še pridodatek… Skoraj je že novo leto, joj, kako čas leti. Vreme sicer ni podobno decembrskemu, a prednovoletni duh že veje med nami. Upam, da bom sedaj imel spet dovolj časa in se posvetil spet mojemu staremu stilu- kvazifilozofiranju. To kar sem pisal v zadnjih blogih je pač samo orisovanje, ni pa nobene vsebine. Tako da, če bo čas, bo tudi vsebina.

Med nas se počasi naseljuje zima s svojim mrazom, belino in toplino v srcu. In medtem ko zunaj že padajo prve snežinke, jaz lahko rečem le, življenje je lepo.
Res je, moji dragi blogovci in blogovke, zadnji mesec sem povsem zanemaril svojo dejavnost na blogu. Uspel sem napisati objavo ali dve, da bi kaj drugega prebral enostavno ni bilo časa. Se opravičujem in si bom v prihodnje poskusil bolje organizirati čas. Ampak dogajale so se zelo pomembne spremembe za moj nadaljnji čustveni in duševni razvoj. Dogajajo se same take lepe reči…
Že na začetku šolskega leta sem začutil, da bo to leto nekaj posebnega. In če se ozrem nazaj, se mi je v dveh mesecih zgodilo toliko zanimivih reči, da še sam ne morem verjeti. Morda je temu kriv tudi moj pogled na svet, ki v vsaki malenkosti najde nekaj zanimivega, zato lahko skoraj vedno odgovorim na vprašanje, če se je zgodilo kaj zanimivega.
Ne bi vas rad dolgočasil z opisovanjem mojih dogodivščin, za tiste najbolj zanimive ste tako ali tako izvedeli sproti. Morda bi se le pohvalil, da so se me starši končno usmilili in me spustili na praznovanje osemnajstletnice mojega prijatelja. Bilo je nadvse zabavno, zato upam, da bom še kdaj deležen takšnega »usmiljenja«.
Hja, glavni razlog, da sem bil odsoten in nisem imel nobenega časa, je pa seveda moja draga, predraga dušica, s katero sva že več kot en mesec združena v harmoniji. Zadnje čase sem bil nadvse vzhičen zaradi prisotnosti novih doživetij, ki so mi poganjale kri po žilah. Začuda sem občasno dobil tudi napad nekakšne pesniške žilice, ki sem jo nato prelil v SMS poezijo. Zanimivo, še posebno zame, ker nisem ravno človek, ki bi pisal liriko. V najhujšem navalu liričnosti sem napisal celo dva haikuja, ki se mi zdita glede na moje amaterstvo dokaj dobra, imata pa seveda osebnostno vrednost (pri hajkujih me vedno navdahne tisti eksistencialni medvrstični pomen).
Moram se pohvaliti, da šola zaradi mojega stanja duha popolnoma nič ne trpi. Prej nasprotno. Dobil sem novega elana, nove volje za delo. Ker vem, da če bom delo v šoli dobro opravil, bom zadovoljen jaz, bodo zadovoljni starši in bo zadovoljna moja draga. Tako sem v bistvu cele počitnice pisal poročilo za geografijo, ki se šteje k končni oceni na maturi. Poleg tega sem našel še dovolj časa za osebno zabavo, tako sem se prvič preizkusil v bowlingu (samo po žepu me pa je udaril, je hudičevo drag), spet malo udaril biljard (v tem sem že »prekaljen«), si na žalost le prek televizije ogledal tekmo Celja Pivovarne Laško (sem njihov največji fan, moji veliki želji sta, da si ogledam vsaj kakšno tekmo v živo in v malo bolj daljni prihodnosti postanem Florijan)…
Sva pa z mojo drago občutila kaj to pomeni biti nekaj časa narazen. Skoraj teden dni je minil med srečanjem med počitnicami in današnjim večernim zmenkom. Kako sva bila nesrečna, vsak na svojem koncu. Ampak sva preživela, kot sva preživela že marsikaj hujšega. Je bilo današnje srečanje zato bolj, kako bi rekel, strastno.
In kako zelo dobro se počutim, ko se mi po glavi ne podijo več črne misli. Sedaj imam ves čas v glavi njeno sliko. Ko pa je nimam, se že dogaja kaj zanimivega, da mi nikoli ni dolgčas. Kako zelo vesel sem, da se mi je izpolnila moja največja želja. Vedel sem, da se bo, nisem pa vedel kdaj. Ker vsaka želja se uresniči (to sem povedal že ničkolikokrat in še bom kdaj povedal, ker je res). Kako zelo vesel sem, da je vse tako kot je. Preteklost ni bila rožnata, ampak namen je bil dosežen. Naučil sem se mnogo novih stvari in sedaj cenim to kar imam. Brez skrbi, življenje mi bo dalo še mnogo lekcij iz katerih se bom moral še mnogo naučiti. Kakšna pa bo prihodnost ne vem natančno… bomo videli.

Še enkrat več sem ugotovil kaj pomeni to dobra družba. Prav zares sem navdušen, da sem bil lahko član take družbe. Dolgo se že nisem oglasil, zato bom povedal vse od začetka…
Čez vikend sem bil na morju, natančneje na Debelem Rtiču, kjer smo imeli tabor. Ampak te ne kakršen koli tabor. To je bil prostovoljski tabor. Z novim šolskim letom sem se odločil, da bom kot prostovoljec sodeloval pri Rdečem križu. In tako sem se udeležil tega tabora, ki je bil tako nekako izobraževalne narave oziroma je krepil vezi med ljudmi.
In tako smo šli… 2 z Gimnazije Bežigrad, 2 bivši Bežigrajčanki, 3 iz osnovne šole in 5 s Srednje zdravstvene šole. Kako naj rečem… najboljša kombinacija?! Tako dobro se nisem imel že zelo dolgo. Nikoli še nisem občutil take povezanosti s skupino kot tukaj. Dihali smo kot eno, se smejali, še enkrat smejali in umirali od smeha. Vsi. Z vodjo vred.
Tabor je bil zasnovan tako, da niti nismo imeli prostega časa. Da smo vedno nekaj počeli. Imeli smo različne delavnice, odprete pogovore na neko temo in pa razne družabne igrice, ki so ponazarjale komunikacijo v skupini, družbi. Vse to se mi je zdelo nadvse zanimivo in zelo poučno. Tako smo se šli tudi igrico, kjer si moral izpostavljati dobre lastnosti drugih in svoje dobre lastnosti. Ko smo končali s to igrico, smo vsi kar zavzdihnili, ker je tako zelo prijala.
Tudi hrana je bila dobra, to moram povedati. Pri jedači so se tako odprle tudi druge svobodne teme kot so šolske reforme in tako dalje. Nato pa se je ponoči dogajalo še marsikaj, kar sicer ni bilo legalizirano s strani vodje… ona je zahtevala, da gremo spat, mi pa smo nekako imeli preveč energije in smo se pogovarjali in smejali do zgodnjih jutranjih ur. Štirikrat nas je prišla opozoriti, da naj gremo spat, nazadnje je bila že nekoliko besna… ups… smo mladi in neumni in se še nismo poznali, zato nam ni bilo pomoči (k temu pa je prispevala tudi obupno slaba gradnja, ker se je vse slišalo in odmevalo- stara socialistična napol montažna gradnja).
In tudi naše slovo včeraj je bilo zelo čustveno. Prisegli smo, da se še dobimo skupaj. Da se bomo od sedaj slišali tudi prek telefona in interneta. Poskrbljeno pa je bilo tudi, da je na slovesu namesto solz prevladoval smeh (moraš malo »pokati« neumestne izjave, da razelektriš ozračje).
Kaj naj rečem, bil je čudovit vikend. Malo sem pogrešal svojo drago, ampak ni bilo prehudo, ker je družba poskrbela, da nam ni bilo nikoli dolgčas. Pa tudi če bi bila morda ona z menoj, ni nujno, da bi se tako dobro ujeli z družbo. Nama bom raje posvečal trenutke, ko bova sama in bova skupaj srečna.
Je pa pred mano naporen teden, zato ni ravno realno pričakovati, da bom uspel ta teden napisati še kakšno objavo (razen če bom imel tako polen kufer šole, da se bom raje za računalnik vsedel).

Zunaj počasi pritiska mraz, a jaz tega ne občutim tako hudo, ker me greje ljubezen.Če te pa že začne zebsti, se moraš pa hitro skriti v objem. Problem je, če je ni ravno v bližino (oziroma je med nama 60 km razdalje, pa tudi že nekaj km je dovolj). Takrat se je pač potrebno zanesti na moč misli in sodobno tehniko. :o)
O ja, še vedno mi »dogaja« na polno. Srečen, presrečen. Vsrkavam občutke, neverjetne občutke. Izkoristiva čas, ki ga preživiva skupaj… skratka, je nepopisno. :-)
Sedaj vedo tudi pri meni doma. Na mojo srečo in na majhno začudenje so to sprejeli kot nekaj normalnega in mi rekli, da me ne bodo ovirali. To je zame velik korak naprej… da me ne bodo ovirali. Samo, da naj imava glavo na pravem mestu, da ne bo kakšne nezaželene nosečnosti. No, te se vsaj za enkrat ni treba bati in tudi v prihodnje mislim, da ne bo problemov s tem.
Je pa na moje malo večje začudenje svoj bolj konservativni obraz pokazala moja babica. Ko sem mislil, da ne bo pretiranih problemov, mi je rekla nekaj takega, kot da mi odreka podporo pri tem, a se z mano ne misli prepirati. Vem, da je ona še iz stare šole, ampak časi so se spremenili. Upam, da se bo navadila na mojo spremenjeno duhovno stanje in mi ne bo povzročala »preglavic«.
Se mi pa zdi tudi, da nekako ni zadovoljna z mojo izbiri. Mislim da tu zadaj tiči kakšna stara zamera med družinami (družina moje izbranke je soseda od babičine sestre, kjer je nekaj časa živela tudi babica, pa tudi poprej je živela na istem hribu). Ampak jaz se ne bom dal starim zameram. Mi2 sva mlada (in neumna) in naju preteklost ne zanima preveč
Pa tudi tako na splošno je moje življenje še vedno zelo aktivno in razgibano. Dobra volja je še vedno moja spremljevalka, le ob tistem pogovoru za babico, mi je za dva dni malo uplahnila (me je zadelo bolj, kot sem pričakoval in hotel). Ampak vseeno… spet smo imeli plesne vaje in sem prišle na svoj račun pri piljenju svojih korakov… v petek smo imeli ŠILA ekshibicijo: ŠILA finalisti (srednja šola) proti Impro finalistom (faks). In moram povedati, da smo jih premagali. Si štejemo v čast. :oD
Je pa tudi res, da so moji prispevki na blog postali sila redki. Tudi moje prisotnosti skorajda ni več. Mi boste nekako morali oprostiti, znašel sem se v novih življenjskih situacija in trenutno vidim kakšne pomembnejše reči kot pa le pisanje. To pride na vrsto, ko je dovolj časa… tega pa mi trenutno malo primanjkuje. Imam nekaj učenje, nekaj pisanja raznih poročil, tabor čez vikend, mojo drago in delanje domačih nalog… pa mi zase skoraj ne ostani nič časa.
Pa saj bodo kmalu počitnice…

Čas teče… in teče. Teče, pa naj bo relativen ali pa ne. A sedaj teče drugače. To se pravi, da je relativen. Vsaj z mojega subjektivnega gledišča. Sedaj teče hitreje ali pa počasneje, kakor se mu zazdi. Pa saj je še vedno pri vseh bilo tako. Sedaj teče lepše. Zaenkrat tu še ni druge opcije. Polzi mi med prsti kot fin puščavski pesek. In spomin na ta čas je lep in bo lep… proti temu se sedaj ne more nič več narediti.
Kar sem sejal, to sedaj žanjem. Sejal sem upanje in ljubezen… upanje in ljubezen žanjem. Kar daš to dobiš. Samo počakati moraš, da dozori. In potem moraš znati izluščiti. K tebi se vrne prvotna energija, a v drugačni obliki, z drugačnim pomenom. Zate.
Srečen sem. Že dolgo sem bil srečen, a z grenkim priokusom v ustih. Sedaj sem srečen brez tega grenkega priokusa. Moje iskanje je zaključeno, sedaj se bo osebnostna rast odvijala na drugem področju. In spoznal bom nov del sebe… tistega, ki ga še nikoli nisem ugledal.
In nisem srečen samo jaz. Srečna je tudi ona. Srečna sva oba. Ni več prostora za patetiko. Ni razloga zanjo. Še vedno se počutim sposobnega leteti. Delati družbo orlom in avionom. Poleteti tja in spet nazaj.
Imam že resne probleme, če jo dalj časa ne vidim. Recimo med vikendom. Saj preživim, ampak nohte si pač pogrizem tja do zapestja in še kaj. Ker se z njo počutim tako dobro. Dojemam občutke, ki so mi tuji, s katerimi se prvič srečam. Odkrivam nove širine… in globine.
Ravno danes sva preživela en tak super večer. Čas je resnično tekel s svetlobno hitrostjo. Samo malo sva bila skupaj, pa sta bili naokoli dve uri. Jao, kadar je najlepše vse tako hitro mini.
Komunikacija teče odlično, tako verbalna kot neverbalna. Morda sem imel prvi in drugi dan nekaj težav z govorjenjem, ker sem bil preveč vzhičen nad vsem, da bi bil iz sebe sposoben spraviti kak produktiven stavek. Neverbalna pa tako ali tako teže kot po maslu, oprostite, kot po jeziku. Ni problemov z njo. :o)
Njeni starši vedo, da sva skupaj… njena mama je celo v prvo uganila, kdo je njen izbranec. In svojemu možu si je celo drznila pripomniti, da on njej ni dal rože, ko sta se spoznala (jaz sem svoji dragi seveda takoj naslednji dan po najinem začetku kupil lepo rožico) Pri meni ve babica… ker je od vseh najbolj liberalna. In upam, da bo razumela potrebe mladega človeka, ki ga je do sedaj življenje malo po glavi teplo.
Kaj naj rečem… uživam. In privoščim si to. Tudi drugim privoščim to, ampak sedajle najprej sebi. Da mi ne bo spet očitano, da druge postavljam pred sebe.

Trenutno sem najsrečnejši človek pod soncem! Resnično! Moje odlično razpoloženje zadnje dva meseca je bilo okronano z največjo možno častjo in željo in ne vem še čim. Moje stoletne želje so se uresničile, skozi drevesne krošnje je zašelestela mila pesem in povest davnih dedov stricev in tet je meso postala.
Upanje me je prignalo tako daleč. Upanje in želja. Več kot pet let sem iskal to. Ko se mi je že zazdelo, da sem našel se je vse razblinilo kot najlepše sanje. Nikoli nobene ravno pozitivne vzpodbude a jaz sem vztrajal. Stoično sem prenašal težave in bolečino, stopil sem preko vseh polen, ki so mi bila vržena pod noge.
Nad gladino me je držalo upanje. Tega nisem nikoli izgubil. Tudi če sem bil v naprej obsojen na poraz sem šel do konca. Kaj je, pa je, ne bom sedaj ostal nekje na sredini. Verjel sem v sanje, verjel sem v svoje hrepenenje, verjel sem vase in verjel sem, da se vsaka želja uresniči. In se je.
Po prenekaterih spodletelih poskusih sem uspel. Povsem nepričakovano. Najlepše stvari se resnično zgodijo, ko najmanj pričakuješ. In tisto kar sem najmanj pričakoval se je zgodilo in pognalo adrenalin in kar je še podobne sodrge po krvi.
Da… končno sem našel ljubezen, ki se vrača nazaj. Končno sem našel dušo, ki me razume. Končno sem našel dušo, ki sem ji všeč in je ona meni. Končno, res končno sem izpolnil tisto hrepenenje, ki me je v globoki krizi januarja letos prignalo na blog. Končno sem srečno zaljubljen.
Občutki so nepopisni. Sicer je zveza še mlada, ni še dopolnila 24 ur ampak jaz sem srečen kot še nikoli. Ko že misliš, da si totalno resigniral in boš pač čakal pravega trenutka, se ta pojavi direktno pred teboj. In zanimivo… noben od naju ni drugega vprašal, če bi hodil z njim… to je bilo storjeno tako spontano, da kar res ni. Samo rekla sva si, da sv sedaj par in bilo je tako… nihče ni vprašal zakaj in kako? Bilo je kot na dlani.
In izbranka ni »kupratni ion«, kot sem ljubkovalno poimenoval punco, ki nastopa v sestavku Baker imaš v laseh. Moja sovaščanka je… zelo prijazna in sploh vse najboljše je (ok, malo sem v rožicah, zato pač tako vidim). Njen nasmeh, njene oči…
Zares se počutim povsem prerojenega. Nov začetek… možnost, da si naberem samozavesti še na tem področju. Po obilici negativnih izkušenj, ki mi jih je namenilo življenje sem doživel razsvetljenje. Trenutno plavam nad oblaki in se prepuščam toku…
Zaenkrat se še uvajava, nič čudnega, ko pa sva skupaj še ne 24 ur. Za naslednji teden pripravljam najin uvodni zmenek. Ker pri nama je zgodba obrnjena… ni zmenkov in druženja, ki bi nato preraslo v ljubezen. Tu je poznanstvo, druženje, vzklila je ljubezen, sedaj pridejo na vrsto zmenki. Ah…
Boljše nagrade za svoj trud, za svojo dobro voljo resnično ne bi mogel dobiti. Zadovoljen in srečen sem, počutim se izpolnjenega. Spomnim se dnevov pred meseci, ko sem sanjal in si želel tega dne in se spraševal kdaj pride… Sedaj je tu in jaz sem končno našel elektron s katerim se lahko vežem v elektronski par. :o)

Dan se je že občutno skrajšal, zato je še tema, ko vstajam in zvečer na zemljo kmalu leže mrak. Listje po drevesih se barva, odpada in se vrtinči po zraku. Spet je k nam prišla naša stara znanka jesen. Da nas oropa zelene obleke, a nam prinese nemiren spokoj.
Po dolgih, res dolgih časih sem prisostvoval na starem ljudskem običaju; ličkanju koruze ali kožuhanju, kot se tudi reče. Nisem mogel imeti več deset ali enajst let, ko sem bil nazadnje na takem družabnem srečanju. Takrat smo pri nas še imeli koruzo in smo tudi sami prirejali ličkanje, sedaj so vse naše njive travniki (tukaj mislim nekdanjo družinsko posest, sedaj je razdeljena med tete in mojega očeta).
Kožuhanje mi je bilo vedno pri srcu. Zato ker se je zbrala cela vas, si povedala mnoge zanimive stvari, pa tudi povedala se je kaka zanimiva zgodba. Kot otrok sicer nisem kaj prida pripomogel k učinku, sem se bolj zabaval, tako pa sedaj zapolnjujem takratni manjko.
V soboto je bilo to ličkanje, pri naših sosedih na vasi. Začuda nas je bilo zelo malo. Samo njihova (ne v celoti) in naša družina. Včasih jih je bilo več, dokaj več. Ampak letos je bil pač splet okoliščin, da so bili poškodovani, določeni so bili na kakšnem izletu, za povrhu pa so ličkali še pri eni hiši v vasi. Kljub temu smo bili pridni in smo veliko naredili, samo koruze je še vedno nekaj ostalo. Bilo jo je pač ogromno.
Take »prireditve« so zelo dobrodošle, ker se spet vzpostavi nek duh vaške povezanosti. Ta se dandanes vse preveč izgublja. Tu pa je tako kot v starih časih. Smeh, anekdote, pripetljaji in delo. Prijetno s koristnim.
Z jesenjo pa je prišel tudi kostanj. Letos je ta kostanj debel… res debel. Ne pomnim, da bi že kakšno leto bil tako debel. Večina ga izgleda, kot da bi bil divji, tako je debel. Pa še dokaj veliko ga je. Obet: obilna letina.
In tako jaz spretno krmarim svojo barko med kostanji in koruzo. Mirna je gladina in vesela. V jadro se zaganja veter poln optimizma in vesele so pesmi valov. Pred menoj se odpira obzorje brez oblačka, saj dozdeva se mi, kajti sonce mi močno sije v oči. Mi mirno plavala bo barka…

Najini telesi se nežno stikata. Včasih le pri rokah, včasih tudi drugje. Energija potuje skozi prste, skozi dlani, skozi oči. Gledam jih, preučujem njihovo svetlo rjavo barvo, spremljam njihovo gibanje. Ker sva povezana, ker sva eno.
V sebi čutim to nekakšno intimno povezanost z njeno dušo in njenim telesom. Smeje se mi, ker jo zmorem tako zelo resno gledati naravnost v oči. Ona je svet v malem. Jaz se zaradi tega smejem v svoji notranjosti, na ustih se pokaže le tisti skromen nagajiv nasmešek, ki se utrne kot sončni žarek.
Na ramenih čutim njeni roki, ona čuti moje roke okoli pasu. Kakor dva zaljubljena ptička. In svet okoli naju se vrti in midva lebdiva v njem. Morda njeni lasje niso bakreni, je pa v tem trenutku moja, samo moja. In jaz sem njen, samo njen.
Pa vendarle nisva par. Sva gradnika neke ogromne energije. In vse to skupaj ustvarja občutek, za katerega želiš, da te nikoli ne zapusti. Tako blizu, čutim njen dih, tako tesno, da mi dih jemlje .
Nikoli si ne bi predstavljal, da je lahko telesni stik dveh oseb tako poduhovljen. Sem še mali in neizkušen, svet v meni in okoli mene še raste. Tudi s takimi dogodki.

Nauk: Plesne vaje za maturantski ples so zakon. :o)

Moram priznati, da sem v krizi. Ampak ne eksistencialni. V ustvarjalni. Popolnoma brez ideje, kaj naj napišem, tudi tisti najosnovnejši opis dneva mi ne gre od rok. Kaj hočemo, tudi to se dogaja in bom preživel, kot sem že marsikaj do sedaj.
Je pa eden od vzrokov tudi ta, da nimam časa oziroma si ga nisem vzel za pisanje. Okoli mene in v meni se toliko dogaja, da sem preveč zaposlen s tem. Vse vrvi, vse hiti. Z razlogom ali brez. Ni važno. Samo, da se premika.
Ta teden je zame resnično natrpan, saj sem si skoraj popoldne nakopal neko šolsko ali obšolsko dejavnost. Za nekatere nisem mogel zbirati, za nekatere lastne odločitve sem lahko, ampak sem sam popolnoma zadovoljen, da je tako kot je.
Vikend je bil namenjen bolj lenarjenju, končno eden, čeprav sem v soboto kar lepo zakrpal ograjo na vrtu (še je potrebna popravila, ampak to kak drug vikend). Včeraj smo imeli takoj po pouku terenske vaje iz geografije, ki jo obožujem, zato sem tudi na vajah zelo užival. Šli smo na Golovec, na seizmološkem inštitutu poslušalo kratko predavanje, nato pa se še malo posvetili terenu (geologiji, ki jo imam najbolj rad) in procesom v naravi..
Danes sem imel uvodni ŠILA sestanek, kjer sem izvedel vse novosti v tem letu, videl kdo vse bo v valilnici in tako naprej… Domov nisem prišel ravno pozno, vendar sem se zaradi lepega vremena odločil, da bom bil zunaj oziroma, da bom obiskal prijateljico ali dve. Tako sem prišel nazaj šele pred kratkim. :o) Ampak bilo je nadvse zanimivo, polno smeha, prijetnega pogovora… V bistva sva tako nekako zaznamovala najino tritedensko poznavanje drug drugega. V tem času sva iz popolnih neznancev postala zelo bližnja prijatelja in zaupnika.
Jutri pridejo na vrsto plesne vaje, v četrtek imam sestanek s turistično agencijo za maturantski izlet, petek pa bi se lahko izkazal za enega izmed bolj prostih dnevov. No, moral bom iti domov, a1mpak to je tako ali tako že rutina.
Nadvse uspešno še vedno ohranjam svojo dobro voljo, veselje do življenja in produktivno zabitega časa ter nekakšen mali hedonizem. ;) Kako zelo zanimivo je vse to, ko izgleda, da imaš časa na pretek, potem pa ugotoviš, da ti ga je zmanjkalo. Vsak dan znova ugotavljam, da mi vse tako hitro mini. Večeri kar gredo mimo mene, še posebno, če so zanimivi (ok, za koga bi bili moji zanimivi večeri popolnoma dolgočasni). Če pogledam optimistično, je za mano že ena desetina pouka. No to pa je že nekaj… samo še devet desetin.
Čeprav sam nikoli nisem slovel po zgodnjem pokanju v posteljo, sem danes čudno utrujen. Prijetno utrujen. Očitno je kriva prekomerna doza smeha, lahko pa da telo zahteva malo časa še za njega, da prinese notri manjko vseh šolskih dni spanja v tednu.zato uživajte, jaz pa upam, da se v meni kmalu spet naseli ustvarjalna žilica (mora se, ker mislim sodelovati na nekem literarnem natečaju). :o)

Po malce daljšem umetniškem premoru, se vračam nazaj na sceno. No, saj bi kaj napisal, a ozračje je bilo mirno in jaz sem bil brez posebnega navdiha in morda tudi časa. Tudi danes ne najdem kake prav »globoke« teme, zato bom malo orisal zadnjih nekaj dni.
Dane smo imeli športni dan in smo osvojili zame še neznan hrib- Sveti Jakob nad Preddvorom v bližini Kranja. Saj ne rečem, bilo je zanimivo in šaljivo, pa še vreme je bilo lepo. V bistvu je za vse važno le to, da ni bilo pouka. :-)
Včeraj sem bil na plesnih vajah za maturantski ples, ki jih ni bilo. Prišlo je do birokratske napake in zavajanja javnosti. Tako se nam plesne vaje začnejo naslednji teden v sredo. Se že veselim… da obnovim svoje znanje klasičnih plesov in še bolj spoznam četrte letnike. Do obisti in še dlje, do jeter (obist je namreč star slovenski izraz za ledvice).
V ponedeljek pa sem se prvič srečal s kakim blogerjem. Na pijači sva se namreč dobila z izyboyem (ustvarja na e-Dnevniku) in tako nadgradila najine virtualne klepete. Bilo je zanimivo. Pogovor je tekel o pisanju blogov, zdravju, šoli, glasbi in še čem… za prvič je bilo super.
No med vikendom pa sem žagal drva (zlagati mi jih na srečo ne bo potrebno, ker jih je že moja mama) in obiral slive. Še en izmed mnogih delovnih vikendov. Pa saj nekako paše tako delati in se odklopiti od sveta. In še družbeno koristno delo narediš. ;o)
Vsekakor pa bi moj preostali čas minil dolgočasno, če ne bi bilo prijateljev in prijateljic, s katerimi imam filozofske in malo manj filozofske pogovore. Odvisno od trenutka.. Nisem še omenil, da sem zadnjič spoznal zelo prijetno osebo iz Jevnice, pardon, Kresniških Poljan (Prebivalci Kresniških Poljan kanijo biti užaljeni, če jih imenujemo za Jevničane, ker sta to sosednji vasi in se imajo za avtonomno enoto. Saj jim dam prav). Imava zanimive pogovore in druženje z njo me še prav posebno veseli. =o)
Izvira vsega tuzemskega bakra pa še nisem uspel spoznati. Ni in ni priložnosti. Moram sam iti in jo ustvariti. Ker tudi sam postajam že nekoliko živčen. Ampak če sem preživel vse tegobe do sedaj,bom tudi to.
Vse te moje dogodke pa povezuje in spremlja glasba. Resnično je doma vedno prižgana, me pomirja ali daje energijo. Nisem zasvojen z njo, ker preživim tudi dolga obdobja brez nje, samo potem je malo pusto. Še enkrat pa poudarjam, da je glasba zame droga (ojej, priznal sem, da sem narkoman). Ena izmed bolj zdravih drog, ki pa me ni zasvojila. :o)
To je moje kratko poročanje, upam, da se v prihodnjih dneh spomnim česa bolj produktivnega. ;)

Ne vem od kod prihajaš in ne vem kdo si. Ne vem iz česa si in ne vem zakaj si. Si… sama zase, si za druge. Vem, da se sama ne ubadaš s temi vprašanji, a jaz nisem ti in ti nisi jaz.
Opazim te, ko se tako sprehajaš po prostoru in času ter po mojih mislih. Morda kdaj opaziš, da te gledam drugače kot ostale. Da si te želim spoznati, da te bom spoznal. Daj, ustavi se, zanemari ljudi okoli sebe. Prepusti se, da te bom lahko ujel.
Imaš, česar drugi nimajo. Imaš baker v laseh, ki proseva skozi in me zaslepljuje. Imaš ga ravno prav, ne preveč ne premalo in ne povsod. Samo tam kjer je potreben in kjer ga opazim. Ne rabiš zlata, imaš baker. Nočeš platine, imaš baker.
In kako naj moj obrabljen svinčen oklep prenese še ta udarec? Ne more ga. Niti ublaži ga ne. Najmanjši premik tvojih konic v mojo dušo zareže rano, jaz pa zraven predem od ugodja.
Vsi pravijo, da vedno prvo pogledajo oči. Jaz niti približno ne vem kakšne imaš ti. Saj nenazadnje sploh še nisem dobil priložnosti, da bi lahko neovirano pogledal vanje. In če bi notri našel baker…
Vedno ko greš mimo, me vleče za tabo. Tvoj naboj je večji od ostalih, je nasproten mojemu. Skozi mene teče tok. Misli, energije, elektronov. Obdana z bakrom- pobakrena princeska. Strah me je. Strah me je sebe in tebe. Strah me je, da se bom zaljubil v tvoje pramene in ne vate.
In upam, da se nikoli ne spere; baker s tvojih las in mojega spomina

Luna sije s svojo medlo srebrno svetlobo na pokrajino pred menoj, zato izgleda, kot da vsako stvar, vsak kamenček, vsak atom obdaja nekaj svetlečega, nekaj čarobnega. Prizor, ko vidiš vse, a hkrati nič. Vidiš obrise in silhuete, ne vidiš pa barv. Kot bi se nahajal v črno-beli pokrajini.
Noči daje spokojnost pesem črička. Ni lepšega, kot v poletnih večerih poslušati njegove mojstrovine, ko nate sije luna in misliš, da lahko razumeš sebe, svet in stvarstvo. Takrat v sebi dejansko začutiš mir in ravnovesje. Vprašanja niso več pomembna, sedaj si ti in samo ti.
V pokrajino je vrezana manjša dolinica, graben. Nad njim se ponosno dviga hrib, na hribu pa so bori, temni bori, tihi bori. Zasliši se skovik sove in telo spreleti srh. Neka skrivnost lebdi v tem glasu, ki naj ne bi pomenil nič dobrega. Vse to te spomni, da si še vedno tu, vendar pa nekako sobivaš z naravo, si z njo na isti valovni dolžini.
Kot da narava to razume in ti v znak zahvale in hvaležnosti podari pogleda na netopirja. Tiho te preletava in se suče po zraku, kot da bi se igral z nekim nevidnim prijateljem. Leti v levo, ostre zavoj v desno navzgor, spet ostri zavoj v desno, tri navpične spirale in tako naprej… Nikoli ne veš, morda pa se igra prav s tvojo dušo.
Čez hrib potegne lahen vetrič. Krošnje se zganejo in zapolnijo zrak s svojim pritajenim šumenjem. Zazreš se v jasno nebo. Koliko zvezd, koliko vsega, pa tako neznano. Kar čutiš, kako bi šel tja gor. Po Mlečni cesti okrog in okrog, potem bi zaplaval do Andromede, si ogledal Konjsko glavo in razvozlal skrivnost pulzarjev in črnih lukenj.
A obdajala bi te črna snov, kot te obdaja tukaj. Kaj sem jaz v primerjavi s tem? Nič. Obstaja morda drugi jaz, tam za tanko steno vzporednega sveta? Pripadam kolektivni zavest in ona pripada meni? Lahko drugi čutijo, to kar čutim sedaj jaz?
In potem je bilo tiho. Čriček je nadaljeval svoj napev, temni bori so še vedno kot vojaki stali na pobočju in vrhu hriba in jaz sem še vedno strmel nekam v prazno. Počutil se je izpolnjenega, drugačnega. Sedaj bo lahko z veseljem mirno zaspal, ker je dobil vse kar je potreboval.
In ko je odšel, se je tam daleč za zvezdnim obzorjem, v neki mladi galaksiji rodila nova zvezda.

Spomnim se časov pred počitnicami… Komaj sem čakal, da se konča šola, da bom lahko spet prišel k sebi, kajti energetsko sem bil na zelo nizkem nivoju. Poletje, sonce, počitnice, delo,.. vse to mi je dalo energije več kot dovolj. Bil sem kot iztrošen akumulator, sedaj sem spet polen energije.
Počitnice so mi dejansko dale novega zagona in elana, ker se ne spomnim, da bi bil že kdaj prej tako dolgo v takem močnem optimističnem razpoloženju. Sredi avgusta sem imel napad »nujnega zla«, sedaj pa že več kot mesec gorim.
Energijsko sem se še bolj pozitivno nabil, ko sem prišel nazaj v Ljubljano oziroma Jevnico. Iz dveh razlogov. Prvi je ta, da so tu ljudje, ki jih imam zelo rad in si me zaslužijo v mojem najboljšem razpoloženju. Drugi pa je ta, da mi pesimizem in pomanjkanje energije drugih ne prideta do živega. Da jih celo jaz poskušam okužiti s svojo energijo in filozofijo mišljenja (bistvenega uspeha na tem področju še nisem zasledil).
Zjutraj se vsi moji vrstniki vlečejo kot megla. Nobene energije, nobenega veselja do življenja. Samo spali bi in to je to. Jaz pa že navsezgodaj kipim od vsega pozitivnega, od vse energije. Ko sem v družbi enostavno ne morem biti pri miru. Kot bi se mi v glavi rolala neka glasba in bi jaz poskušal plesti nanjo. Dejansko predvidevam, da se mi to dogaja, ker na šolskem radiu še ni moje zvrsti, da bi se lahko zdivjal. Ampak bo… kmalu… sem že skoraj poskrbel za to.
V največje veselje pa mi je, da nekako vedno znam razveseliti ljudi (razen nekaterih, ki ne marajo mojega načina norčevanja in šaljenja). Če sem v pravem razpoloženju, stresam dvotipe po dolgem in po čez, da se že jaz sprašujem, kje pobiram ideje.
Ljudje pa se smejijo. Smeh je pol zdravja. Torej se lahko jaz smatram za doktorja? Ker prispevam k njihovem in mojem zdravju? Najbolj pa mi je všeč, če se tudi sogovornik/sogovornica poistoveti z vlogo, ki jo igram jaz. Potem je celotno druženje smeha, šal izvir.
Upam samo, da bo ta energija še dolgo ostala v meni, ker sem se sedaj ravno ogrel in nočem postati tečen, kot se mi rado zgodi po nekem obdobju odličnega razpoloženja.
Nenazadnje pa me vsi ljudje sprašujejo od kod jemljem energijo. Če po vem po resnici, nimam najmanjšega pojma od kod. Verjetno kar direktno iz življenjske filozofije, ki veleva optimizem, razdajanje le tega in zabavanje ljudi okoli sebe.
Pa povejte, če ni luštno bit dobrovoljček…

Morda nisem videl veliko sveta, sem pa zato videl kaj je to lepota in kaj zlagana lepota. Ni potrebno iti daleč, da opaziš tako prvo kot drugo. Le prag domače hiše je potrebno prestopiti.
Jumbo plakat za kozmetiko, zlagana lepota. Fotoreportaža z najnovejše modne revije, zlagana lepota. Hodiš po cesti in vidiš, punco, ki bi več kot zadovoljila splošne družbene kriterije lepote, prepogostokrat zlagana lepota. Vse spada pod neko zunanjo lepoto, ki je sicer estetska a hudo varljiva.
Zakaj to sploh pišem, ko pa še sam vem, da je pojem lepote še za filozofe hudo zahtevno vprašanje? Zato, ker me ta tako imenovana zlagana lepota včasih zelo razkuri. Saj ne rečem, je lepo za videt in oh in sploh, a zadaj se potem skrivajo vse druge vrline, kot pa bi si jih želeli. Napuh, večvrednost, arogantnost, dvoličnost, potuhnjenost, spletkarjenje… samo nekaj ne preveč zaželenih lastnosti. Pa prosim ne me narobe razumeti, da posplošujem, govorim v svojem imenu in še to mnenje ne velja za vse.
Sem pa doživel že lepoto v vsem svojem siju. Lahko mi očitate, da idealiziram, da me je takrat grela in gnala ljubezen, ampak v katero se bom pa zaljubil, če ne v tisto, ki bi zame simbolizirala tisto pravo lepoto.
In zame zunanja sploh ni tako pomembna. Kolikokrat je bilo že slišano in kolikokrat sem jaz omenil, da je najpomembnejša notranja lepota. Tiste super lastnosti, ki so ravno nasprotne zgoraj naštetim, plus še druge.
In vsaj jaz osebno, opazim kdo oddaja tisto notranjo toplino, ki je na isti valovni dolžini kot moj sprejemnik. Videl sem že »kraljice šol(e)«, a me pri njih ni navdušilo nič drugega kot, recimo temu zunanja estetska dovršenost. Da bi lazil za praznimi žaklji? Potrata energije.
Zame najvišji stadij všečnosti je, ko mi neka punca začne delovati simpatično. To je vsa tista notranja lepota združena s pravo mero estetske dovršenosti (ne zahtevam in ne rabim mojstrovin, sem nezahteven). Bolj ko je oboje na visoki ravni, bolj mi je bitje simpatično in težje jo je dobiti (ker punca ve kaj hoče).
In vem, da te simpatičnosti ne začutiš naenkrat. Jaz sem to zadnjo osebo, ki mi je bila zelo pri srcu srečeval dalj časa ,a nisem imel nobenih definiranih čustev do nje. Samo nekje globoko v sebi sem slišal glas, da mi je všeč. Potem pa sem nekega dne, ko sem jo tako zagledal na stopnicah, v afektu spoznal, da je to oseba, ki si zasluži mojo pozornost.
In še danes, leto in pol po tem dogodku do nje čutim veliko naklonjenost. Ne v smislu ljubezni, ampak v smislu prijateljstva in navezanosti. Ker se o njej nisem zmotil in je to resnično lepa oseba.
Sedaj se oziram po istih stopnicah in videvam osebo, ki mi je všeč po kriteriju zunanjosti (no, ni edina, samo ta me še posebno pritegne). Upam, da ne spada v kategorijo zlagane lepote. In da to ugotovim, bom že ta teden izvedel operacijo v stilu govoreči zmaj, mucka s kremplji.
Kako pa se bo vse skupaj izteklo, ne vem. Upam, da me 6. čut za zaznavanje prijetnih oseb ni zapustil, tistega čuta za zaznavo dostopnih (beri osvojljivih) oseb, tako ali tako nimam.
Za konec pa še… »Ni lepo tisto kar je lepo, ampak tisto kar ti je všeč!«

Danes sem že, recimo desetič, od prijateljice slišal, da sem zlat fant. Ne bom se branil za masko skromnosti, niti kaj drugega. Sem kar sem. Sem prijazen in rad ustrežem, če se da. Ampak kaj, ko od vse te pozlačenosti nimam nič konkretnega. V spominu mi ostane njen iskriv pogled in nasmeh, kar meni veliko pomeni, a za druge nima ravno vrednosti.
No, če malo bolj pomislim, tudi to ni tako slabo. Lahko rečem, da je to zame celo glavna nagrada. Pred leti, ko sem si ustvaril novo življenje, sem se odločil, da bom razveseljeval ljudi, da bi opazili, kako je smeh pomemben. In moram priznati, da mi kar dobro uspeva.
Danes se mi je na vlaku zgodila še ena lepa stvar. Vlak je ustavil na postaji in ljudje so izstopili. Mislim, da je pri mojih letih povsem normalno, da oprezam za predstavnicami nežnejšega spola, zato sem tudi sedaj skozi okno oprezal za »razgledom«. Sem že mislil, da na tej postaji pač ne bo bere, zunaj nekaj opazim. Dve dekleti. Super! Ena pogleda proti mojemu oknu, imela je resen izraz na obrazu in ni ga spremenila. Naslednji trenutek se je v »mojo« smer obrnila še druga in jaz sem kot pogojni refleks nemudoma pomežiknil. Popolnoma avtomatsko. In takrat je sledil sončni žarek… ona je to očitno opazila in se tako prijetno nasmehnila. Mene je po telesu kar spreletelo… tako čudovito. :o)
Modri pravijo, da vaja dela mojstra. No tudi jaz bom podlegel vaji, da bom lahko čez dve leti mojster. Začel bom hoditi na plesne vaje za maturantski ples. Pa ne zato, ker bi hotel čez dve leti izgledati profi, ampak zato, ker bom plesal že na letošnjem. :)
Da, moji prijateljici sem nekako rešil večer, ker ona ni našla soplesalca. V njenem razredu je namreč samo osem fantov in 24 punc. Potem je vse to nekako razumljivo. In ni potrebno govoriti, da sem z veseljem sprejel ponudbo (v bistvu, je ona z veseljem sprejela mojo, ker sem se jaz ponudil kot njen soplesalec, ko mi je potožila o problemu).
Tako bom že letos izkusil vzdušje maturantskega plesa, pa še na svojem bom verjetno bolj mehak v kolenih, ker bom imel že izkušnje (moja mama pravi, da mi drugače gre dobro, samo pretrda kolena imam).
In ko nazadnje tako razmišljam, opazim, da je za mano odličen teden in se mi je zgodilo ogromno zanimivih reči, pa še od energije me je razganjalo, da bi skoraj počil. Ugotovil pa sem, da sem v bistvu priljubljen, glede na to, da je bila z veseljem sprejeta ponudba za maturantski ples, da ogromnokrat slišim, da je moja nominalna vrednost enaka zlatu in da sem včasih deležen čudovitega nasmeha.
Če ne bi pouk motil vzdušja, bi lahko rekel, da je bil to sploh najboljši teden sploh. Pa saj je tudi z njo bil. Pouk je bolj namenjen zapolnitvi prostega časa med odmori. :o)

Bil je miren gozdič. Lahne sapice so božale liste dreves in v nežnem ritmu pozibavale krošnje le teh. Sonce je spokojno sijalo na košček raja in mu dajalo toplino. Spokojna melodija ptičjega žvrgolenja je prepevala skupaj z vetrom, da je nastajala čudovita simfonija.
Tam nižje doli so se ti čudoviti zvoki mešali z igro svetlobe in barve. Svetloba je prosevala skozi liste, da se je naokoli razlivala nežno zelena barva, ki je nato prehajala v prav tako nežno rumeno.
Pri tleh je vlada prijeten hlad. Mogočna drevesa so dajala prijetno senco, ki je delovala tako mirno in pomirjajoče. Tako brezskrbno. In tam kjer je do tal le prodrlo nekaj svetlobe se je bohotila bogata podrast. Bodoča prihodnost gozdiča.
To podrast so sestavljali sama za ta gozd značilna drevesa. In vsa so v svojem večnem rivalstvu stremela gor. Vedno le gor. Tja, k oblakom… vedno le tja, k modrini…tisti globoki višini neba.
A glej ga zlomka, tam je raslo drevo, ki nekako ni izpolnjevalo »sna« vseh njegovih vrstnikov. Raslo je na samem, na neprijetni podlagi in bilo nizko. Ni hotelo iti tja, kamor so vsi silil. Namesti v višino je raslo v širino, naredilo gosto krošnjo, pognalo globoke in močne korenine in odebelilo deblo.
Morda res ni bilo zelo privlačno na prvi pogled, a je oddajalo čudne vibracije, tako drugačne od ostalih. To drevo je bilo tako drugačno pozitivno in enostavno, da so to začutili tudi drugi. Prej pusta okolica je zaživela. Tla je prekril mah, glej, tam je rasla goba in vse naokoli je bilo polno živopisanega cvetja. Ptice so si v krošnji spletale gnezda in tam vzgajale svojo naslednjo generacijo.
V gozd so seveda zahajali tudi prebivalci bližnje vasi. Mnogo med temi obiskovalci je bilo otrok. Tudi oni so opazili to nenavadno drevo. Do njega so začutili strahospoštovanje, saj je bilo sedaj že res debelo, a nizko. Radovednost je bila močna in je končno premagala strah, zato so začeli z raziskovanjem tega drevesa. Ker je bilo nizko in košato je bilo zelo primerno za plezanje in je kmalu postalo glavna atrakcija.
Vaška mladež se je začela zbirati ob njemu, a je zelo pazila, da a ni poškodovala. Tudi oni so čutili neko drugačno energijo in drevo so spoštovali in ga imeli radi. Drevo je tako razdajalo in dobilo.
Nekega dne pa je gozdu svojo žalostinko zapela žaga. Viskorastniki, ki so že davno izgubili tla pod krošnjo, so padali en za drugim in so lahko le žalostno ječali svoj zadnji pozdrav. In žaga bi zaznamoval tudi to drevo, ker pri njem ni bilo »ekonomske računice«, če ne bi posredovala mladina. Če bi padlo to drevo, bi izgubili igralo in prijatelja in bi s tem padli tudi oni. Pa so se možje odločili, da mu prizanesejo, saj je samo eno drevo.
Po tem dogodku je vsakovrstno rastlinstvo in živalstvo še bolj pritisnilo k temu srečnežu. Prostor je postal še bolj vesel in še bolj igriv. Ker je narava razumela.
Tista generacija otrok je odrasla, prišla je nova in spet nova, vse do danes. Drevo kljub vsemu ni bilo večno in ga je narava poklicala k sebi. A njegov pokončen skelet, z mogočno krošnjo je prekril bršljan, da še vedno izgleda živo. Postalo je zeleni viharnik. Kljub temu, da že davno ni več živo, drevesni duh domuje v vseh rastlinah okoli njega.
Naj bo to spomenik vsem padlim velikanom in idealom. Naj simbolizira prijateljstvo in pozitivno energijo. Naj opominja, da je globina in širina pomembnejša od višine. Naj bo to obelisk sožitja.
In če boste dobro pogledali, boste tam med mahom uzrli nekaj, kar ne more biti drugega, kot njegov potomec.

Šola je začela počasi vrteti svoje kolesje in polniti lonce s paro, tako da čas počasi postaja bolj natrpan in na trenutke bolj zanimiv. Moram priznati, da ima jaz še vedno vklopljen »screen saver«. :o)
Sedaj, ko sem že pozdravil ves poznani »folk« pa se počasi že oziram za novimi obrazi. Kdo je nov in katerega (no, bolj katero) je potrebno spoznati. Slika se kristalizira, čez teden dni pa bo že izkristalizirana. Ampak tudi sedaj ne sedim križem rok in sem že začel svoj spoznavni pohod. Uspešno. Sicer mi je pomagalo majhno poznanstvo, ampak nekje treba začeti. Najbolje na začetku. :o)
Moja prva poročna zgodba pa se razvija tako, kot sem si najmanj želel. Po mojem poslanem mailu, kjer sem utemeljil, zakaj menim, da še ni pravi čas, je sledil njen kratek odgovor, da se strinja z menoj. Nato pa »radijski« molk. Jaz sem ji poslal še eno sporočilo, kjer sem jo še enkrat povabil na osebni razgovor in ji nadvse obzirno in tankočutno poskušal razložiti zakaj sem se tako odločil. Ampak odziva ni. Dal ji bom še nekaj časa, nato mogoče še kaj napisal in če takrat ne bo nič, potem vem, da je vse izgubljeno. Ne vem kaj naj rečem, na žalost ali na srečo, samo malo pa bom pogrešal to najino komunikacijo.
Ampak življenje gre naprej, o le naprej, zato grem jaz z njim. Pač izkušnja več. Nasploh je vse to skupaj šlo premalo daleč, da bi me prizadelo, ostal bo samo grenak okus v ustih.
Jutri pa se bo poplačalo moje počitniško delo, saj pride kupec po drva (menda je iz Ribnice). Ampak, da se bo zgodilo to zaključno dejanje, se bom moral še kako preznojiti. Vseh 15 metrov drv bom moral namreč jutri naložiti na tovornjak, na srečo ne sam, saj bo poleg oče, pa tudi tisti s tovornjakom bo verjetno kaj pomagal. Ampak zaradi tega bom moral oditi eno uro prej iz šole (nimam nič proti), z vlakom direktno v Sevnico, narediti svoj del naloge in se zvečer podati nazaj v Jevnico.
No, v »tolažbo« mi je, da mi ostane še veliko dela z domačimi drvmi. Jih je tudi še deset metrov za pripeljati domov, jih sežagati in zložiti, mogoče pa me doleti še delo z okleščenimi vejami (drobiž s katerim je veliko dela). Super skratka.
No pa bom preživel, kot sem že marsikaj. In tisto psihično moč bom črpal iz prijateljev in druženja. Pogovori polni smeha, ali pa tisti resni, ni važno, samo da se nekaj dogaja in to ni ocenjeno.
Lahko rečem, da me bo grelo prijateljstvo (in drva, samo ne še s svojo kemično energijo, ampak s svojo potencialno), ker me ljubezen še ne greje. Recimo, da bi se bilo spet spodobno na novo zaljubiti (na novo je zame pomembna besedna zveza, vsaj v tem primeru).
Ampak bomo videli, je rekle slep, jaz pa prav tako in razmišljam kako bi čim bolj kreativno sodeloval pri uradnem šolskem krstu, katerega sem bil deležen tudi sam (pel sem pesmico in dosegel svoj namen- do srca nasmejal celotno šolo). Dobil sem eno tako super idejo, ki bi bila povrhu vsega še koristna, ampak je nekako tehnično neizvedljiva v okviru šolskega krsta. Je pa izvedljiva, če bo kdo potreben neuradnega krsta (nič skrbet, nobenega nasilja nimam v mislih).
No, pa počutite se kot v šoli- izjava mojega profesorja za filozofijo, dobro poznanega Janija Kovačiča (ki dela kot zamor`c). c):o)

Pa je za mano še en vikend, tokrat za razliko zelo zanimiv (ostali so samo zanimivi). Nisem se pripravljal na šolo. Le zakaj bi se, to se vse dogaja sproti, se improvizira (to zelo rad počnem, tudi na odru). Ta vikend bi lahko poimenoval tudi vikend praznovanj.
V soboto je imel praznovanje moj bratranec, ki je novopečeni »fazan«. Pač praznovanje kot praznovanje, predvsem jezikovne narave (se zelo veliko govori, a zelo malo pove, samo ponavadi se tudi pove velik).
Danes pa sem bil na pikniku, ki ga je priredila očetova bivša stranka, ker je bilo vse narejeno odlično. Moj oče riše načrte za notranjo opremo, ki jo je potem izdelal njegov partnerski mizar in sedaj ta bila ob povabljena k njemu v »gorco«. Tako lahko rečem, da še obstaja tista pristna naveza izvajalec- naročnik. Bil je prav prijeten piknik. :o)
No ravno na včerajšnji dan pa me je na smrt šokiral mail moje prijateljice, ki sem jo spoznal prek interneta (preko mailov). No midva sva se nekako zelo dobro »poštekala«, jaz sem njej pisal tudi dve A4 dolge eseje, z globoko ali malo manj globoko vsebino, ona meni vrnila s pesmijo ali razmišljanjem. V glavnem oba sva nekako padla v najino virtualno komunikacijo.
Včeraj pa je sledil šok, ko me je po nekajdnevnem premoru, kot iz topa vprašala, če bi se poročil z njo in da misli. Huh, jaz sem slišal samo še ptičke okoli glave in nisem imel ideje kako naj se obnašam.
Dobro, to je zame velik kompliment, da se punca hoče kar poročiti z mano in da ne more brez mene. Še nikoli ni bilo kaj takega namenjeno meni (vse je enkrat prvič in presenečenje je bilo hudo). Ampak midva se nisva še nikoli srečala. Vsa najina vez je stkana iz pošiljanja e-pisem in nekaj slik, ki sva si jih posredovala.
Da ne govorim o letih. Ona je še celo leto mlajša kot jaz. Ob tem me je sploh groza pomisliti na odziv staršev, če bi že prišla do sklepa, da se poročiva. Ne, ne predstavljam si reakcije, je prehuda, da bi si jo predstavljal.
In kako bi se sprijaznil z dejstvom, da bi že od 17 leta živel z isto punco, medtem ko sploh še nimam nobenih drugih izkušenj, ne nič. Saj ne rečem, da to ni možno, ampak je pa huda. Pa še šola je pred nama. Jaz sem v gimnaziji in me čakata še dve leti gimnazije+ še najmanj 4 leta faksa.
Skratka zame nepredstavljiva situacija. No, jaz ji odgovorim, da mi je čisto všeč, kolikor se sedaj poznava, ampak da bi bilo bolje, da bi se spoznala še v živo in premislila vse skupaj.
In danes dobim odgovor, da je še enkrat razmislila in da bi bilo vse to le še prekmalu in da je najina poroka odložena vsaj na polnoletnost. Jaz sem si kar malo oddahnil. Sedaj se morava samo še dobiti, da vse skupaj razčistiva in da se sploh osebno spoznava.
Neglede na to, da je bil to zame popoln šok je to taka prijetna izkušnja. Ker ne slišiš vsak dan vprašanja: »Bi se poročil z mano?« :o)

Pa je prišel in odšel, prvi šolski dan. Enak kot vsi ostali doslej a vseeno toliko poseben. Saj pri pouku tako in tako ni bilo drugega kot razlaganje pravil in razkritje urnika, a pomembnejše je tisto, kar se je dogajalo ob pouku.
Pozdravljanje prijateljev s katerimi se nisi videl že celo večnost (malo več kot dva meseca), objemanje, pogovori, smeh, šale in vsakovrstno druženje, to je tisti pravi čar prvega dneva. No, »fazanov« zaenkrat še nisem spoznaval, ker sem imel preveč dela sam s seboj in bo za to še dovolj časa.
In po šoli sva s sošolko načela zanimivo temo, ki mi je dala misliti. To spodaj je napisano po njenem pripovedovanju, začinjeno z obojestranskim razmišljanjem (mojem in njenim).
Ima fanta. To pri sedemnajstih letih menda ni družbeno nesprejemljivo in pohujšljivo. Fant jo ima zares rad in ona ima zares rada njega. Z njim hodi v njegovo družbo, ki morda res ni najbolj vzorna, a je ne silijo v nikakršno dejanje. Če noče, pač noče.
Tu pa se pojavi večni problem pri starših, ki ne zaupajo njenemu fantu in jo pustijo z njim zelo malo časa. Češ, da ne bo tako kot njena teta, ki je po domače povedano »zabluzila«. Po mojem dokaj prozoren izgovor, ker je ta moja sošolka in prijateljica zelo odgovorna oseba.
Po drugi strani pa jo dokaj dolgo pustijo zunaj z njeno prijateljico, ki pa ji je, kako ironično, bolj nevarna kot pa njen dragi. Ker jo tista prijateljica zvleče v družbo sumljivega slovesa, kjer uživajo tudi trde droge!
Kakšna je slepota staršev. Samo da je fant, pa se ne sme ganiti, če pa je prijateljica lahko z njo pohajkuje kjer hoče. Pa tudi jo pustijo na take večdnevne izlete ali večtedenske tabore, ki pa so popolnoma brez nadzora. Tam lahko počne kar se ji zljubi in straši o tem ne vedo nič. Ko pa bi rada doma, v domačem mestu, pred domačim pragom dobila s fantom, to pa že ne.
Tako tudi njej ne preostane drugega, kot da počaka leto dni, do osemnajstletnice, potem pa pravi, da je več kot čez prag ne morejo vreči. In če jo bodo, potem bo šele imela možnost, da »zabluzi«. No, mogoče pa bo še pred tem kaj dosegla, ker je s starši bolj borbena, se ne da tako zlahka kot jaz. No bomo videli. :o)

Šola se počasi približuje, zato je potrebno postoriti še zadnje stvari. Kupil sem si že karto za vlak, da se bom lahko v dobrem in slabem vozil z njim, dokupil manjkajoči učbenik, si omislil nove čevlje in nenazadnje tudi zamenjal mobitel. Denar pri meni očitno nima obstanka, saj ga čimprej investiram v večinoma neprofitabilne stvari, ki pa imajo uporabno vrednost.
Novo šolsko leto pa bo poleg obveznosti s seboj prineslo tudi nekaj novih obrazov, nekaj novih občutkov in nekaj novih neprespanih noči. Ni vrag, da ne bi moje oko in mogoče se srce vsaj malo vztrepetala.
Hja, saj brez te ljubezni res ne gre. Pač treba iti s tokom. Z novim šolskim letom lahko zopet začnem jadikovati nad mojo usodo in tako naprej. Po malo daljšem, konstantnem obdobju, ko si nisem belil glave z ljubeznijo počasi prihaja viharno obdobje.
Zgodaj sem začel razmišljati o tem kaj bo, ko bo (če bo), ampak sem vznemirjen, če bo to leto kaj boljše kakor leta pred tem. Moja notranjost mi ne da miru, ko hoče izvedeti ali se bodo srca lomila ali celila.
Moram pa priznati, da sem začel malček pogrešati ta občutek zaljubljenosti. Dolgo je že tega, ko sem ga nazadnje občutil, nato raje nisem drezal v stare rane. Sedaj, ko so rane zanesljivo zaceljene, bo potrebno iti v novo bitko. Love is a soldier, breaking your heart.
Se pa ponovno sprašujem, kaj je tako napačnega na meni. Sem morda odprt človek, ki nosi srce na dlani, da lahko skoraj vsak dobi vpogled globoko v njega. Bi res moral biti hladni in neosvojljivi princ, za čigar pozornost bi se bilo zelo potruditi? Dejstvo je, da sem odprt in me ni težko spoznati. Morda delujem preveč kot njihova »najboljša prijateljica«? Odličen prijatelj a neprimeren fant?
Ta vprašanja sem si že zastavljal, odgovorov na njih še nisem dobil. Bom sedaj aktivno poizvedel kako in kaj je s stvarjo.
Zaključil pa bi s pesmijo, ki jo je napisala moja sorodna duša, ki sem jo spoznal preko interneta. Sam nisem ravno talent za kovanje rim, a ona je prečudovito ubesedila moje duševno stanje pred devetimi meseci. Za malo zame ne več boleče nostalgije. :o)

Sanje

ležiš, mižiš in misliš da spiš
vsi so zraven tebe..nihče…
sam sebi osamljen se zdiš.
slišiš krike na pomoč,
ko vsi ti želijo prijetno noč.

ležiš, mižiš in misliš da spiš
pred tabo spet gozd zelen in regrat rumen
na lučki sediš…glej tam brezi govoriš
in iz tebe kar tli,ker zdi se ti,
da beli dami le vseeno ni.

ležiš, mižiš in misliš da spiš
v prsih te žge, bolečina ne zamre
ji daješ smehljaj, a v tebi zmrzal…
se k njej ti mudi da v sanjah pri njej bi bil ti.

Včeraj, ko ga vreme še ni tako »sralo« kot danes, sva si s sestrično privoščila več kot dvourni nadvse zanimivi sprehod po gozdovih okoli naše vasi. Moja sestrična je nekaj let starejša kot jaz in študira gozdarstvo. Zato sva tudi šla po gozdovih.
Med sprehodom je ona mene naučila nekaj teoretičnih reči o gozdarstvu, jaz pa njo nekaj praktičnih. Jaz sem rekel, da je ta »hosta« slaba, ona mi je poskušala razložiti zakaj (večinoma slaba tla, kar vem tudi sam in tudi dokajšna kislost tal). Jaz sem njo na primer podučil o cenah hlodov na tržišču ona je mene podučila od katere višine gre les za prodajo in kako ga uvrstimo v kakovostni razred. V glavnem… super zanimivo.
Ampak nisva se posvečala le strokovnim pogovorom. Tudi osebne stvari so prišle na vrsto. In ko sem ji povedal o mnogih mojih zgodah in nezgodah (seveda je ona tudi marsikaj povedala) mi je pod nos postavila dejstvo, ki vem, da zame še kako drži. Da sem preveč popustljiv.
Zgodba se je vrtela o tem kako mene nikamor ne pustijo in si le redko izborim kak izhod (ampak ne na zabavo, za tisto sem kao še premlad). In moja napaka je, da vedno popustim besedam staršev.
Da sem zdaj v letih, ko se moram upirat. Če starši rečejo ne, bi mogel jaz še vedno »goniti« svojo. Ampak jaz je ne. Sprijaznim se s tistim ne in si rečem, da bo že prišel čas, ko bom tudi sam prišel na vrsto.
In ta neizprosnost bi mi tudi v življenju prišla prav. Ampak sem tak tip človeka (ne vem ali mi je to bilo prirojeno ali so me tega naučile izkušnje), da se pogosto podredim volji drugih. Včasih opravim tudi nalogo, samo da ne bi bilo prepira. Se žrtvujem za dobro voljo.
Prepiri. Nikoli jih nisem maral. In ko sem bil še mlajši sem se znal tudi raztogotiti. A sedaj… Dlje ko sem od njih bolje mi je. Zato se podrejam tistim nejem, ker bi bil drugače vik in krik, ki si ga ne želim.
In sestrična je med drugim rekla tudi, da se obnašam in razmišljam preveč odraslo. Da je še prezgodaj zato, da so zdaj leta, ko se moram izživeti in sploh biti zelo najstniški. A kako naj se zares izživim, če nikamor ne smem, če bi »odločbo« prekršil bi bilo spet hudo, česar nočem?
Uživam življenje kolikor le lahko. Dajem si duška. Ker tega ne morem početi zvečer, sem to prenesel na šolske hodnike, kjer zabavam množice in sebe. A to le ni dovolj… Ko tako vidim druge, ki lahko gredo marsikam (ne povsod). Ne želim si žura od večera pa do jutra dan na dan. Tako, enkrat mesečno bi pa šlo. Ampak samo, če si bom to znal izboriti.
Če ne mi ostane rešilna bilka, za katero pa bo potrebno malo počakati. Naslednje leto bom namreč polnoleten in naj bi se lahko svobodno odločal.
In sprašujem se, če je to, da se namenoma izmikam prepirom dovolj vredno, da moram večkrat potlačiti svojo voljo in želje, kajti vrednote na obeh straneh tehtnice so veliko vredne.

Ker se te dni pri meni ni zgodilo nič tako drastičnega (no, v sebi sem o marsičem razmišljal, ampak o tem ni vredno izgubljati besed), sem se danes odločil počastiti prvo obletnico strašnega neurja, ki je lani divjalo predvsem po Posavju.
Lani, če se ne motim, 21. avgusta se je začelo strašno deževje, katerega posledic se ni nihče zavedal. Tudi sam ne. To se je odvijalo ravno čez vikend. V petek sem bil še v Ljubljani oziroma Jevnici, v soboto zjutraj pa sem imel namen oditi domov.
Dokaj zgodaj zjutraj se zbudim, se napravim za pot, kar kliče mama, da mi ni treba prihajati, da vseskozi dežuje. Ker pa sem bil že zbujen in pripravljen oziroma se je v meni prebudil avanturist, sem vseeno rekel, da pridem.
Počakam na vlak, vstopim in se lepo, brezskrbno popeljem po dolini Save. Pot je bila popolnoma običajna, vse do Zidanega Mosta. Tam nas sprevodnik, meni nič, tebi nič odpravi iz vlaka, češ, da je progo zasul plaz in da vlak ne more naprej. Mi vsi začudeni izstopimo na peron in poskušamo dobiti čimveč informacij.
Sam pokličem domov in pojasnim situacijo, pa mi povedo, da so zaprte tudi vse ceste, ki vodijo do Zidanega Mosta. Kaj mi je še preostalo, odločil sem se vrniti nazaj. A glej ga zlomka, naš vlak s katerim smo se pripeljali je že odpeljal.
Do nas (bilo je tudi več študentk) pride prometnik in pojasni, da bo brzi vlak, ki je že pred nami stal na peronu prvi, ki bo zapeljal v Posavje. Izrazil pa je tudi mnenje, da to ne bo tako kmalu in nam svetuje povratek v Ljubljano (ki bo seveda brezplačen).
Sam nisem točno vedel kako in kaj, pa sem pristopil do njega in ga vprašal, kdaj pelje naslednji vlak v Ljubljano. Pa mi odgovori, da ravno čez pet minut pride vlak iz Maribora. Nekoliko v zadregi mu pojasnim, da se jaz ne bi peljal do Ljubljane, ampak samo do Jevnice, kjer ta vlak verjetno ne ustavlja. Pa me šokira skoraj do smrti, da mi ni treba nič skrbeti, da bo on poskrbel, da se bo ustavil tudi v Jevnici.
In res počakam na vlak, ki je bil, ne boste verjeli sam Inter City Pohorje (po mojem mnenju najdaljša potniška kompozicija, ki vozi po naših tirih). Najdem prost kupe, ob meni sedi še prijazen starejši par, s katerim pokramljam o kritični situaciji v Posavju (sedaj sem bil že dosti na tekočem). Medtem je strojevodja po zvočniku celo objavil, da bo imel vlak izredno postajo v Jevnici (sem se že čutil počaščenega).
In vlak resnično ustavi v Jevnici (bil je daljši kot sam peron). Iz njega izstopim samo jaz. Sprevodnica se čudi sama pri sebi (naglas): »Saj je samo eden!« Jaz pa sem z nasmeškom na obrazu odšel nazaj proti babici.
To je bila zame ena največjih časti v življenju, da je samo in izključno zame ustavil dokaj pomemben vlak na neki zakotni postaji, kot je Jevnica. To je sporočilo, da se tudi za povsem navadnega človek najde 5 minut slave. In moram reči, da je bilo vredno poti. In še obstajajo dobri ljudje na tem svetu, ki uslišijo tudi želji posameznika. Temu dobrodušnemu prometniku v Zidanem Mostu bom vedno hvaležen, ko mi je tako hudomušno odvrnil, da bo on poskrbel zame. Hehe, neponovljiva izkušnja.
Neurje je tudi v naši vasi naredilo nekaj škode, a ni bilo tako hudo, kot ponekod. Sprožilo se je nekaj plazov, potok je uničil del ceste pa še kaj bi se našlo. Ampak smo preživeli.
No to je bilo malo spominov z moje strani. Zdel se mi je primeren, da ga obelodanim za vse. :o)

Pa je prišlo… tisto moje nujno zlo. Cena, ki plačujem, da sem večino časa nasmejan in dobrovoljen. Prav tako kot se po bajkah ob polni luni iz sicer normalnih ljudi razvijejo volkodlaki, tako jaz na določene intervale postanem potrt. Z razlogom ali brez. Na srečo so taka obdobja mnogo krajša od dobrih in ponavadi trajajo največ teden dni (dobra pa tudi po mesec ali več).
Ne vem kaj je točni vzrok mojih »težav«. Morda je to značilnost najstniškega obdobja, za katerega so značilna nihanja. Vendar so najstniki znani po svoji muhavosti in nepredvidljivosti, pri meni pa se taka obdobja pojavljajo dokaj pravilno (kar se trajanja tiče, začetek pride iznenada).
Večina počitnic je minila v dobrem duhu. Srečanja s prijatelji, študentsko delo, delo v gozdu, terme (ki pa so že nakazovale manjšo krizo, samo priznati si nisem hotel). Nato pa pride morda dogodek morda besedica ali dejanje (roditeljev) in vse se podre kot hišica iz kart. Iz veselega osebka se spremenim v kup nesreče.
Pot navzgor je sicer relativno kratka, a nikakor lahka. Kot terapijo uporabljam glasbo, ki dobi novo razsežnost in sicer poglobi moje občutke in bolečino, a ravno to je vzrok, da se stanje normalizira.

In zakaj sem tako vzljubil gozd? Ker sem tam lahko sam v miru pesmi gozda, ki veje skozi krošnje in se lahko prepustim toku misli. Na takih ali pa raziskovalnih pohodih je vse tako tiho, da sem srni že prišel na 2m bližine (sicer ne vem kdo se je koga potem bolj ustrašil). Zadnje čase sem veliko časa prebil (beri delal) v gozdu. Posledica le tega je, da sem bil zelo umirjen in konstanten v optimističnem razpoloženju. Zame je sprehod po gozdu kot joga.

Iz zvočnikov slišim besedilo Magic Summer Night in Time to Wonder. Sami taki spleti besed, ki me ne pustijo ravnodušnega. Posujejo me z dobršno mero hrepenenja… Kolikokrat sem v čarobnih poletnih nočeh že zrl v nebo in zvezde ter verjel v čudež, da me kdo od tam daleč vidi in razume.
Kajti razumevanja med domačimi stenami ne morem pričakovati. Oče je tih in le redko razodeva svoje mišljenje, mama pred vse postavlja šolo (najprej šola potem zabava) in se rada vtakne v marsikatero stvar, za katero bi raje videl, da bi ostala le moja-zasebna, brat pa je še nekoliko premajhen, da bi me popolnoma razumel.

Vendar kaj sploh pomeni, da do nekoga pokažemo razumevanje? To nikakor ni prazno kimanje in trepljanje po rami, češ saj te razumem (stari). Za razumevanje ni potrebno le pozorno poslušanje. Skoraj pod nujno je bilo treba iti skozi enako ali podobno situacijo. Ker če si to sam izkusil na lastni koži, potem veš zakaj se je nekdo odločil tako kot se je odločil. Veš, da morda ni imel druge izbire, ali pa je ni videl (ali hotel videti). Zato ga ne obsojaš in ga podpiraš ali pa daš nasvet, kako v prihodnje ravnati bolje. To je tisto pravo razumevanje. In zanimivo je to, da mnogi ljudje, ki so šli skozi določene situacije, ne želijo ali pa nočejo pokazati razumevanja do drugih, ki so trenutno v taki situaciji. Žalostno, ljudje bi morali pomagati.

Zato si želim le, da bi čimprej odšel nazaj v Jevnico, kjer prebiva razumevanje.

Opomba: vse to je bilo napisano včeraj zvečer, le objaviti nisem mogel. :)

Končno spet poletje. In še kako sem ga čutil danes, ko je teklo po mojem hrbtu. No ni bila kriva le vročina in z njo povezano poletje, ampak predvsem delo.
Danes sem bil spet družbeno koristen, saj sem spet delal preko študentskega servisa. Misija: razložitev tovornjaka s stoli in njih transport v 2. nadstropje zdravstvenega doma v Sevnici (transport je na srečo potekal z dvigalom). No, delo je bilo opravljeno hitro (2 uri), kar je bilo zame in za mojega »sotrpina bolj malo (saj veste, čas je denar). :o)
No jutri pa recimo pride dan za povračilo vseh mojih naporov skozi poletje. Prihaja dan preživet na bazenu (ampak ne Sevniškem). To bodo veleslavne Terme Čatež. Tobogani… prihajam!
To je že vrsto let naša družinska destinacija, ki nekako nadomešča morje (za tega ni denarja). In že vsa ta leta razmišljam in zbiram pogum, da bi tudi na bazenu spoznal nove prijateljice oziroma bolj bi se posvetil prijateljicam.
Ko sem bil mlajši, ni bilo šans, da bi to storil. Sem bil preplah. Sedaj imam že dovolj poguma, da bi si drznil drgniti v nepoznano družbo. Ampak trema obstaja tudi sedaj. Bomo videli jutri.
Kaj hočem, sem le najstnik, ki želi spoznati prijatelje in nima nič proti kaki avanturici. Taki, da popestri moj vsakdan. Da bi bil srečnejši vsaj za en dan. Pa čeprav bi bil morda naslednji dni nekoliko potrt (resnica boli).
In čez leta, ko bom imel resno partnerico (v to sem prepričan), jo bom peljal v »moje« terme, da se razvedriva in ji razkažem kraj mojih mladostniških fantazij in sanjarjenj (v kolikor ne bo term že poznala, potem se bom bolj posvetil odnosu). :o)

Danes se je naredil izjemno lep dan, kar se je po nekoliko turobnem obdobju zelo prileglo. In v bistvu je bil današnji dan dokaj prelomen zame, kajti zgodilo se je nekaj na kar čakam že več kot eno leto…
Danes sva se na pijači dobila jaz in moje nesojeno dekle iz lanskih poletnih počitnic. Do sedaj nama je bilo usojeno, da sva se videla samo enkrat, takrat, ko sva se spoznala. In potem je bila praznina. Bila je romanca prek SMS sporočil in ko sva hotela, da se razvije nekaj več, so nama to preprečili straši s svojimi neživljenjskimi odločitvami. Bilo je lepo dokler je trajalo.
Še vedno sva se večkrat slišala po telefonu. Ne ve kot par, temveč kot zelo dobra prijatelja, ki si zaupata. In bilo mi je uteho. Vsaj izgubil je nisem.
In danes… danes je prišel tisti »veliki« payback time, ko sva se lahko drugič v življenju spet videla. To ni bilo srečanje za obnovitev zveze. Bilo je srečanje za moj rojstni dan. Če že drugega nisem mogel dati, sem jo lahko vsaj počastil s pijačo. In njeno sestrično, ki jo je pripeljala s seboj, prav tako mojo prijateljico.
Lahko rečem, da je dopoldne minilo v hipu, kajti imeli smo si veliko za povedati in kar prehitro sem mogel odriniti proti domu in se zagristi v breg, za katerega ne vem kdo ga je postavil tja, zakaj še avto komaj leze v njega (in potem si predstavljajte men s kolesom- »naravni užitek«).
Ves prepoten sem se le privlekel domov (življenje v hribih ima pozitivni in negativno plat), malo počil, potem pa hitro v gozd. Da se pospravi kar je požaganega.
Da, letos ni tiste ljubezni, ki bo ogrevala srčeca (v hladnih dneh bi to prišlo prav), ampak je ljubezen nadomestilo delo (z malo začetnico, da ne bo kdo mislil, da časopis).
Moram priznati, da me trenutno nekoliko daje nostalgija. Bila je ljubezen, trenutno je ni, a spet bo, ko bo čas. Nič mi ne manjka, a male pogrešam tisto ščemenje in energijo. Vem, da bom še prekmalu »jamral« za časi, ki jih živim sedaj.
Življenje gre dalje, se ne ustavlja, danes si tu, jutri tam. Nikoli na istem mestu. Prideš in greš. Se vzpneš in padeš. Zasiješ in zblediš. Vse sam, da bi izpolnil svojo »osebno legendo« (preberite Alkimista).
Morda ne bi smeli iskati modrosti. Počakajmo, da modrost najde nas (vendar to ne pomeni, da moramo biti pasivni). Vsak dan prinese novo in današnjo lahko uporabimo jutri.
Ampak, sedaj sem popolnoma zašel s teme… Naj povem, da sem danes domov zvozil še tri gajbe krompirja, zato močno upam, da je modrost bivala med njim ali v njem (mora je prav zato bil tako težak?)

Ahoj! Spet jaz, v prvi osebi.
Zadnje dni sem bil dokaj zaseden in nisem našel časa, da bi napisal kakšno objavo, niti nisem imel ideje kaj bi napisal. Ampak zgodilo se je…
Ravno na včerajšni dan (da, gospod kaplan) sem praznoval svoj 17. rojstni dan. Ja, vem star sem že in betežen, sam s kosmodiskom bom še malo počakal. :o) Kot verjetno vsi tudi jaz obožujem svoj rojstni dan. Praznovanje, kjer se zbere večje število ljudi, pa tudi darila imajo svoj vpliv.
In moram povedati, da je moja »rojstnodnevna zabava« kar uspela (za moje pojme). Glede na to da to ni žurka v stilu dejmo se ga nažret v nulo, ampak je nakšno srečanje ožjih in daljnih sorodnikov, znancev in mojih prijateljev, kjer se veliko je in tudi pije, bi marsikdo mojih let rekel: »Dolgčas.«
Pa vseeno ni dolgčas. Gre za neko vrsto sprostitve. Vsak v omizju pove anekdoto dve ali šest in hiša je polna smeha. Še posebno če popiješ pir ali dva, ker ti takrat popustijo vljudnostne zavore in si lahko na moč zabaven.
No, naša hiša se je tresla od smeha, tako da resnično ni bilo dolgočasno (praznovanje sem imel v soboto).
No, da pa moji sošolci in prijatelji v Ljubljani ne bodo prikrajšani, jih bom seveda počastil s pijačo in prijetnim druženjem na našem ustaljenem mestu. Tudi tu bo na moč zabavno, če pravilno razumem vibracije v mojih kosteh.
In res… ob vsakem rojtnem dnevu sem videti, kot da bi imel leto več. q:o)

Verjetno so redki tisti, ki se še niso srečali s človekom, ki si je pripisoval mesto visoko v oblakih, v tebi, »malemu človeku« (Akakija Akakijevič) pa je s svojimi pripovedovanji, vizijami in prigodami budil občutek obstranskosti.
Taki ljudje so polni ponosa in so zaverovani sami vase. To jim lahko pomaga pri različnih »projektih«, ki si jih zastavijo. Tu so nekako enakovredni tako moški kot ženske (nekatere znajo biti še kako »visoke«), čeprav sta tu v igri dve malček različni stvari. Moški se gredo bolj boj za čast, ženske pa imajo svoj ponos (mislim tiste, s pretirano poudarjenim).
Stvar, ki pa se ne more deliti na oba spola, temveč prida samo in izključno moškim, pa je moški ego. In ni hujšega kot moški, ki mu je nekdo ranil njegov ego. Še posebno, če je ta oseba ženskega spola. Moški pač mora biti vedno prvi in najboljši, še posebno pa mora biti pred žensko.
Za tu pa sem pripravil zgodbico iz mojih dogodkov, ki se niso zgodili tako dolgo nazaj.
Tudi tisto popoldne sem, kot je že v navadi, odšel na »rolerski izlet«. Bil sem sam (kot ponavadi) in sem odšel do kraj v bližini, se tam nekoliko ustavil in odšel nazaj. Ker sem bil sam in nisem imel volje in ker je cesta iz nekoliko bolj grobega, starejšega asfalta, sem rolal dokaj počasi. Dokler se ni zgodilo sledeče:
Prehitela me je punca , prav tako na rolerjih! To punco sem že večkrat srečal, ker je rolanje izvajala kot nek jogging, kot neko telovadbo (jaz rolanje opravljam izklučno zaradi lastnega užitka in potrebe po gibanju in mobilnosti).
Jaz se še vedno premikam počasi in gledam za njo. Kar naenkrat pa se mi je začelo smejati, ker se je v meni, tako, malo za šalo, malo za res oglasil vražiček po imenu ego. Mar bom pustil punci, da mene, izkušenega rolerja, kar tako prehiti.
In ker sem bil za špas, sem si rekel: »Neeeeeeeeeeee«
In sem vključil turbo in nitro, pa sem odbrzel za njo. Saj, prehiteti je ni bilo težko, ker sem bil enostavno zelo hiter, težje je bilo potem obdržati vodilno mesto, saj nisem mogel pustiti, da me prehiti (tokrat je šlo zares). In sem šel… 4km super turba, skoraj brez počitka. Tako sem tudi jaz tisti večer imel kar pošteno telovadbo (prehiteti me pa le ni mogla oz. hotelo oz. to oboje skupaj).
In nauk: »Če se boš dal zavesti egu, boš še švical!« :o)

Danes ponoči nebo ni bilo mirno. Šibilo se je pod težo oblakov, bliski so švigali oziroma sekali sem ter tja, veter je golčal in upogibal drevesa, gromi pa so parali ušesa in živce. A še tako močan veter ni zlomil niti enega drevesa ob hiši.
A ko je bil miren dan, še pred nočno ujmo, je popustilo drevo pod hišo. Stara jablana, ki dobro rodi in je bila vajena vsakršnih ujm in pripetljajev, je izgubila vejo v vročem poletnem poldnevu, ko ni bilo niti sapice, le nekoliko preveč jabolk je bilo na veji. Lahko rečemo, saj je bila samo veja. Ampak potem pride druga in tretja…
Drevo se v pesništvu večkrat primerja z življenjem, ga prispodablja. Življenje se ne zlomi ob najhujših trenutkih. Zlomi se takrat, ko se to od njega najmanj pričakuje. Zlomi se pod težo bremena, ki si ga posameznik naloži. Prav tako kot si je jablana naložila jabolka, si lahko človek naloži spomine, neprijetne dogodke ali jezo.
Zato vsak ve koliko zmore. Če ne zmoreš, potem se veja zlomi, pa čeprav še kako krepka na zunaj. Pod krinko zunanjosti se v globoko nekje v »sredici« dogaja marsikaj.
In potem slišimo po televiziji: »Vedno prijazen fant storil samomor iz nepojasnjenih razlogov.« Razlogi so vedno v njegovo notranjosti, v njegovi glavi.
Morda pa si je jablana s tem, ko je preobrodila na tisti veji, skrajšal trpljenje. Si »amputirala« ud, da ne bo več bolelo, kajti bit je bila načeta. A človek si ne more »amputirati« življenja, da bi bil v drugem srečnejši, kajti življenje je eno samo.

Dolina spodnje Save, edina, ki jo poznam res do potankosti. Od Jevnice pa tja do Sevnice mi je zna vsak njen zavoj, vsak njen padec. Skozi okno vlaka sem več kot deset let slišal njeno pesem, njeno zgodbo. V dobrem in slabem… bila sva skupaj. Saj nenazadnje sem celo živel in spet živim ob njej. Z osem let sem se sicer oddaljil od nje za približno 5 km v hrib, nižje ob njenem toku, a sem jo še vedno lahko občudoval skozi grapo, ki jo je izdolbel potoček Ledinščica, kjer se na edinem mestu s tega pobočja vidi zeleni tok, ter skozi okno avtomobila ali vlaka, ko sem odhajal v svoj nekoč domači kraj.
Tudi sedaj se ob šolskem letu dvakrat peljem po dolini njenega spodnjega toka in vsaj desetkrat po dolini, ki vodi od Jevnice do Ljubljane. Resda kanjon reke Save ni ne vem kako cenjen po svoji lepoti, a ima svoje čare.
Zadnjih pet let (približno), pa opažam, da z mojo prijateljico ni vse v najlepšem redu. Ne, ne gre za onesnaženja in pomore rib, ne gre za hidroelektrarne, ki ustvarjajo jezera, niti za kateri drug poseg. Gre za… nižanje njene gladine.
Njena gladina se je v zadnjih nekaj letih znižala za približno meter do dva. Osebno me je groza ob takem upadu globine v tako kratkem času. Tam kjer so bile nekoč mogočne brzice, z majhni otočkom, kjer je raslo (in še raste) drevo, ki so dajale navdih mnogim kanuistom, so zdaj le še zevajoče počrnele skale, ki kličejo po vodi (to se nahaja med Zagorjem in Trbovljami).
Tudi na bregovih je dobro opazen rjavi pas, ki označuje do kod je še pred kratkim stegovala svoje valovčke. Na nekaterih mestih struge obnemim, ker vidim stvari, ki jih nisem še nikoli doslej. Skale in pragovi, ki so nekoč bili pod vodo sedaj žalostno gledajo v nebo in kličejo pomoči. Zares Sava je postala Potoček (včeraj, ko sem se peljal po njeni dolini sem jo primerjal z Idrijco).
Kaj je krivo in kaj se da storiti, da bi izboljšali stanje ali vsaj zadržali upadanje. Se mar podnebje res spreminja tako hitro, da se posledice kažejo že na reki kot je Sava? Ne vem, res ne vem.
In če se boste kdaj peljali ob Njeni strugi, po Njeni dolini, se ozrite vanjo in ji zaželite boljšo prihodnost, saj se njeno zaskrbljujoče stanje najbolje opazi prav no območju Črnega revirja.

Dnevi so lepi, dela ne zmanjka, v meni pa poteka verižna reakcija, ki jo je sprožila pesem. Ena sama pesem. Pesem, ki nenazadnje niti ni nič posebnega, a je zame očitno upesnjeno hrepenenje. DJ Dean- It`s a Dream (DJ Manian vs. Yanou Vocal Cut).
Včasih se še sam vprašam, če so vse to samo sanje. A ne vem, ali so to lepe sanje ali pa bo realnost še bolj kruta, ko (če) se zbudim. Ker pa sem optimist, verjamem, da bo prihodnost lepša in boljša.
Tudi sedanjost ni tako napačna, le nekaj stvari še manjka. In to so stvari, ki se jih ne da kupiti in ti ne pomaga niti Master Card. Neprecenljivo.
Sem pa ob poslušanju te pesmi in hkratnem razmišljanju in sanjarjenju spoznal še nekaj. Nekoč moram v Pariz. Ne sam. V dvoje. Ne vem točno zakaj sem si izbral ravno Pariz, verjetno je vplival njegov sloves in to, da sem ravno tisti večer po televiziji uzrl nekaj romantičnih delčkov Pariza.
Obenem je v moji glavi nastala tudi zgodba, ki je preveč osebna in žalostna, da bi jo lahko pojasnjeval. Bil je napad nepopisne žalosti, ki je obrodil sadove.
Sedaj se spet vračam v ustaljene tirnice, kjer prostora za žalost, kjer odklopim misli. A glasba me bo spremljala in to ni edina pesem ob kateri zatrepetam. Vendar je že pripravljen osnutek scenarija za čase, ko ne bom sam in morda ne bom sam trepetal ob teh pesmih.

Svoboden kot ptička na veji. Nikoli si ni predstavljal, da bo lahko tako lahkotno ušel svoji duševni nesreči. Nič ne misli na tisto, kar je razilo njegovo telo, nič več ne odpira starih ran. Živi življenjsko obdobje, za katero lahko reče, da je srečno. Morda res njegovo največje hrepenenje ni izpolnjeno, ampak se s tem sploh ne obremenjuje več.
Ja, lepo je dokler traja, a on se boji, da tako ne bo zdržalo dolgo. Maksimalno do konca počitnic, mogoče še kakšen dan ali dva več. Takrat bo namreč spet zagledal obraze. In obrazi bodo odpečatili njegovo brezno bolečine, ko bo gledal stare in iskal nove. Spet ga čaka boj na življenje in smrt, vendar se ga ne boji. Vsa ta leta so na njem pustila pečat, da se lahko kljub porazu spet pobere, da lahko zakoraka v novo bitko.
Na vse to pa verjetno še dodatno vpliva šola s svojim pritiskom in živčnostjo. Sedaj, med počitnicami, je vse lažje. Ima več časa zase, za svoje konjičke in potrebe in za delo. Na lastni koži je še enkrat več občutil, da delo osvobaja. Da krepi telo in duha. In da po končanem delu kani kapniti tolar ali pa še kaj več.
In zaradi svoje zaposlenosti z delom se njegov um ne ubada z neumnostmi in nesrečo, ki ga je spremljala. Ubada se s tistim kar je pomembno za uspešno opravljeno delo. Ubada se z glasbo in še z mogočem, tako da obvaruje osebno bit pred kolapsom. Vsaj nekaj tednov.
Med počitnicam mu je uspelo zabeležiti mnogo lepih trenutkov in dogodkov in verjame, da jih še bo. Ne želi si izgubiti položaja, ki ga ima trenutno, ker je tako vsaj za kanček srečen.

Tam nekje na planjavi stoji mlado drevo. Ni še dovolj visoko, da bi v dalji videlo morje ali vršace. A drevešče hoče videti, o čemer so mu pravili davni dedi, ki še vedno šepečejo v zvoku vetrov. In hrepeni po pesmi reke, ki jo je poslušal, ko je še tekla mimo.
A sedaj je sam. reka je že davno presahnila in vetrovi, ki nosijo vse prej kot povesti davnih dedov, so postorili tako, da je ostal edini svoje vrste. Toda niče se ni predalo. Odebelilo je skorjo, razširilo korenine, kajti mati zemlja je bila edina, ki je ni zapustila.
In tako je ta skupek upanja in vztrajanja pisal svojo povest in jo dodal k že neštetim zgodba, ki jim je prisluhnil ob dobrih časih. Kljub ne najboljšim razmeram je drevo raslo pokončno in vzravnano. Njegovo življenje ni bila burka, čeprav je prav slednjo s svojimi vejami zganjalo za naključne mimoidoče.
Čez čas pa so se v njegovo samoto naselili tudi drugi pripadniki klorofilnih vrst. Prav v bližini je zrasla sončnica, ki mu je navdala novih moči. Prišle so orhideje in druge pripadnice nežnejših vrst. Kmalu je iz pustinje z osamelim živim viharnikom nastal gaj z dehtečimi vonjavami burnim življenjem.
Bilo je kot v raju, toda drevešče je kmalu postalo še bolj nesrečno. Povsod okoli življenje, ki se je končevalo in spet začenjalo. Drevo pa se je sredi tega mrgolenja počutilo osamljeno. Žalostno i otožno je šumelo z listjem in počasi lezlo samo vase.
Vsi novopečeni prebivalci so prišli, da bi osrečili to drevo, ker so slišali njegovo zgodbo, ki jo je veter nosil daleč naokoli. A vse je kazalo, da je njihova prisotnost le kratkoročno izboljšala situacijo. Pokazalo se je, da tam ni nekoga, ki bi bil ključen za dreveščevo srečo.
Prebivalci so zagomazeli in zašelesteli, da bi priklicali pogrešano zdravilo. Naposled, pa se tam pri koreninah nekje le prikaže tista drobcena odrešilna bilka. Ne mine veliko časa, ko zacveti s svojim majhnim rumenim cvetom.
Končno je le prišla, ozelenela in zacvetela… srčna moč…

Lahko reče, da se končno našlo nekaj dni, ki so bile posvečene le njemu. Za približno tri dni v svojem svetu, kjer se živi le sedanjost iz katere se gleda v zamegljeno prihodnost, preteklost pa ni pomembna. Ti celodnevni odklopi so pravi obliž na rane.
Zgodilo se ni nič takega, a bi se izpolnila njegova hrepenenja. Samo srečanje s starim prijateljem in prijateljico- z vsakim en dan (s tem da je bil prijatelj nato deležen še drugega dneva), je bilo tisto, kar je potreboval, da spet vstopi v tisto brezskrbnost.
Kako ga je zabavalo, ko sta prav danes s prijateljem na bazenu prav po najstniško ocenjevala »razgled«. Nič globokega, samo tipično najstniško. Verjetno mu je takega počutja manjkalo v zadnjih časih. Da je hotel prehitro odrasti in poskusiti sad spoznanja.
Druga stvar, ki pa ga je navdal z novo energijo je ta, da si je v gradbenem podjetju našel službo za julij. Delo je fizično zelo naporno a dobro plačno in tako, da ga veseli. A celo tu, so si njegova mati izvolili pripombe. Ampak tokrat jih je hladno zavrnil, ker verjame, da bo v delu našel sprostitev za svojo dušo, čeprav bo na tem soncu potil krvavi pot.
Kako zelo bi bilo dobro, da bi v novo šolsko leto vstopil psihično spočit in z debelejšo denarnico, ki bi rešila nekatere zagate. Pogosto se sprašuje, če so pred njim najboljše počitnice doslej (najbolj aktivne). Sedaj ne bo nikomur/ničemur pustil, da jih uniči.

Spet so prišli časi, ko se z največjim veseljem prebuja v nove dneve, ker komaj čaka, da vidi, kaj ima za postoriti danes. Šole je konec, osebnostno krizo je prebolel in jo odvrgel na smetišče zgodovine, sedaj si je spet vlil novega optimizma.
Prav teden ki je pred njim, naj bi bil eden naj bolj žurerskih letos, tako da je vsako minuto bolj vznemirjen. Prav tako upa, da bo pozabil na vse težave, ki ga kljub vsemu še najedajo in zaživel tisto, kar se mu reče življenje. Tri dni ob Kolpi… ne sliši se slabo. Ostala dva bo preživel v urbanem središču Slovenije.
Na obrazu mu spet počiva nasmešek, v očeh ima spet stari nagajiv lesk in spet ob glasbi dreza v svoja hrepenenja. Nič več smiljenja samemu sebi, čeprav so težave ostale enake in je prav pred kratkim doživel zelo hladen tuš.
Spet si je nabral energije, da lahko uganja norčije, vse je tako, kot se ne bi nič zgodilo. In v bistvu se res ni zgodilo prav nič, razen tega, da pravkar preizkuša kako naj deluje glasba, ki je pred nekaj dnevi našla pot do njegovega računalnika.
Po dolgem letu bralnega posta (sem se ne štejejo domača branja), je spet v roke vzel knjige in se z užitkom potopil v njih. Posledica je bilo 1300 strani v treh dneh, kar se mu ni zgodilo že nekaj let, odkar je na enak način prebral Vinetouja in Gospodarja prstanov.
Da pa ga ne bo čas popolnoma povozil, je po štirih letih zveste službe zamenjal očala (stara ostajajo za težja fizična dela). Tako ima sedaj malček drugačno osebno podobo in še čaka na odzive javnosti.
Sam je tipični dokaz, da za dežjem posije sonce. Po tednih, ko je v njemu vladalo turobno vreme, se je spet pokazalo sonce, ki ga je skupaj s tistim pravim pognalo v tek. A komaj se je prikazalo sonce, že vsi tarnajo, da je vroče. Ljudje božji! Ne čakajte poletja in temperatur višjih od 35° C.
Sedaj, ko je izkašljal svojo pozitivno energija, se počuti še bolje in še z lažjim srcem odhaja sprostitvi in zabavi naproti, ki bo trajala predvidoma 6 dni in upa na zabaven razplet tudi dni, ki sledijo tem.

Zadnje čas se počuti kot srednja žalost. Ni ne srečen ne žalosten, kot da je obsojen na strogo životarjenje. Trenutno v njem ni prisotne tiste energije, ki je vedno njega delala njega. Kot da jo je v preteklih 10 ali še več mesecih razdal preveč, da sedaj občuti manjko.
Še dobro, da so počitnice, kje si bo lahko nabral novih izkušenj in energije, ki ga po poganjala naslednje šolsko leto. In upa, da bo tisto najvišjo energijo našla duša, ki jo bo poklonila tudi njemu, da ne bo končal kot spraznjen akumulator.
Muči ga pomanjkanje navdiha, kar se še posebno opazi na močno okrnjenem številu blogov v zadnjem času. Enostavno ne ve o čem bi pisal. Kot da se mu ne zgodi nič zanimivega. Njegova občutenja in doživljanja so resnično na psu.
Se pa veseli počitnic, ki jih bo letos preživel še posebno delavno; junija prek študenta, avgusta pa doma, v gozdu, kjer se zopet obeta obilo dela. Ne, nič ne bo z morjem ali s kakšnim taborom, ki ga je zvesto obiskoval zadnja leta. Si želi, da bi lahko delo kombiniral tudi z onimi prijetnimi ležernimi počitnicami, ampak se mu zaenkrat še ne izide. Pa drugič.
Njemu ni težko povedati, da ne gre na morje, da bo delal, le drugi ga debelo gledajo in zmajujejo z glavo. Ampak on se je odločil, da med počitnicami ne zapravljal, temveč služil in pomagal. Tudi tu so nove izkušnje in znanja, prav tako kot na pravih počitnicah, tako da zna biti delo prav tako prijetno.
Resnično, tako iztrošenega se ni počutil še nikoli. Ne gre za telesno ampak za duhovno izčrpanost. Vedno je mislil, da lahko energijo drži in obdrži vedno. Očitno temu ni tako, da pridejo krize… A pridejo tudi časi, ko se stanje spet normalizira in doseže zavidljivo raven. Samo priključiti se je potrebno na pravi izvor napetosti.
Nekoč je Vili Resnik pel Naj bogovi slišijo… on ne potrebuje bogov in ostalih nadnaravnih sil. On rabi le odrešilno misel, ki ga bo osvobodila ponižnega čakanja, da usoda naredi z njim, kar mu je zapisana. Trenutno je kot Strumni kositrni vojak brez noge, ki je nemočen nad dogajanjem okoli njega.
Sedaj mu je dejansko koža podplat čez in čez postala, kajti ne čuti več tiste globoke bolečine in posledično ne kaplja več iz razpoke v njegovem jezu.
Step to another world so prave besede, a ta svet ni tisti pravi po katerem hrepeni. Je samo vmesna postaja njegove poti, ki naj bi imela cilj osebno srečo. In ker v tem drugem svetu ni nič razen njega, lahko resnično samo čaka, da pride skozi tunel na svetlo nazaj k drugim ljudem.

Prišel je čas, ko bi se mogla praznina v njem zapolnjevati, a na žalost temu ni tako. Praznina ostaja, sicer ne spreminja svojega obsega, vendar ostaja. Ne pomaga mu Sonce, ne pomaga mu zelenje, niti »umiranje« šole.
Ugotovil je, da vse preveč razmišlja, da je vse preveč teoretičen. Namesto akcije razvija teorijo, tam kjer je ni treba. Aktiven je, aktiven, samo ne tam, kjer bi rabil to aktivnost.
A zakaj bi moral biti aktiven, ko pa ne čuti nobene potrebe po tem? Za njega ta trenutek ljubezen v osnovnem pomenu besede nekako ne obstaja. Ni cilja, ni energije. Ni energije, ni sreče.
Že odkar se je začel zares zavedati ljubezni je hrepenel po njej. Vedno je trpel in vedno je ostal pri prazni skledi. In sedaj se iznenada pojavi daljše obdobje, ko sploh ne čuti potrebe po njej. Samo živi. Iz dneva v dan.
Ljubezni ni, a čustva ostajajo. Ni to stanje popolne čustvene otopelosti, ko bi postal samemu sebi namen. Vsa čustva obstajajo, le brez krone so ostala. In vedno se zdi, da bi ta njegova čustva potrebovala dobrega vodnika (mislim, da bi bil Vinetou dovolj dober), ki bi jih pripeljal do pravega cilja.
Nič več sklonjenih pogledov, nič več grenkega jezera v sebi, to bi bil rezultat. On pa se v ljubezni počuti osamljenega in v bistvu nikoli popolnoma razumljenega. Njegovo pojmovanje ljubezni je marsikomu tuje. Ker on že sedaj bolj ceni duhovno kot pa telesno ljubezen. On išče osebo, ki ga bo okrepila, išče osebo, ki mu bo hrbtenica in bo hrbtenica tudi on njej.
Hrbtenica? Kaj je to? Nikjer ne vidi nobene. Vse naokrog njega je le belina. Deviška in zaslepljujoča belina. Ne poznajo se sledi, ker jih ni. Je le on in njegova trupla, ki so ostala od izgubljenih bitk.
Za njegovim pogrebom vedno korakajo ljudje, a med njimi ni duše, ki bi glavo sklonila še malo niže in potočila še eno solzico več. So le on in njegovi prijatelji/ice.
A kaj to, ko pa si mora pred smrtjo še sam izkopati grob in se sam položiti vanj. Razum, njegov sodnik in rabelj mu je tako zaukazal in on mu slepo sledi. Okoli njega je postavil rešetke, ki jim ne more ubežati.
Kljub vsemu pa je kot feniks. Iz pepela zraste nov, modrejši in boljši on. Morda se mora preporoditi tolikokrat, da bo na koncu ostala res le še njegova izvorna bit podkrepljena z izkušnjami. In če takrat ne najde te nevidne vezi med njim in nasprotno dušo, takrat se bo dokončno predal.
Postal bo Dobroslav, ne svet in ne razuzdan, razočaran nad smislom in svetom, ki ga je tako ponižno zatrl. Vendar včeraj je še bil on in danes tudi in jutri prav tako. On pa je tisti, ki doživi poraz, a se ponovno pobere.
Naj bo suša ali ne, tiste oči so tam in tiste oči čakajo njega.

Narava se je že dodobra prebudila. Povsod je že bujno zelenje in vse kar prekipeva od življenja. Tudi v ptice se je vrnila volja po žvrgolenju, tako da nam spet zapolnjujejo tišino narave.
In hkrati z naravo se je začelo tudi ščemenje v njegovi notranjosti. Še nikoli ni imelo sonce toliko vpliva na njegovo dobro voljo. Sedaj, ko je spet začelo pripekati, se počuti kot doma.
A vseeno sonce ni moglo zakriti luknje, ki zeva v njegovi notranjosti. Luknje, ki mu je v preteklosti povzročila že toliko gorja. Sedaj se je že sprijaznil. Trenutno stagnira. Čaka na ugoden čas, ko bi mogoče le lahko zakrpal to svojo praznino.
Lani je bil tak čas že do vratu zakopan v ljubezni, danes nič ne kaže, da bi bilo temu tako. Ni njegov čas, ne pihajo pravi vetrovi, izogibati se mora čerem, ob vsem tem pa mu na poti stojijo še zadnji vzdihljaji šole.
A glej ga hudiča! Prav nič se ni spremenil! Tam globoko spodaj, ga nekaj nagovarja, da bi zopet dregnil v osir. Da bi poskusil in zopet odšel sklonjene glave. Mu pač sreča še vedno kaže hrbet.
Vendar se zdi, kot da se prebujajo čustva. Boji pa se, da do napačne osebe (spet). A kaj naj, ko pa svojemu srcu ne more ukazovati. Se bo iz tega še kaj razvilo? Bo vse skupaj obstalo v kali? Ali se bo ponudila nova, drugačna priložnost?
Sebe bi lahko nekako primerjal z lipo, ki je zelenela v zelenem gaju. Ko je poražen, se nekaj časa sicer ne zgane a potem zopet zaživi v vsej svoji moči. Svoja čustva pa bi lahko opredelil z verzom počiva jezero v tihoti.
Ne glede na to kaj bi in kaj ne bo, bo potrebno iti naprej, svojim idealom naproti. Le tako lahko nekega dne dobiš svoj otok s palmo in priključkom do interneta, :o)

Vedno ga vprašajo, kaj vidi v tej glasbi? Trdijo, da to ni glasba, da je to le brezčustveno nabijanje in da taka glasba ni za nikamor. Njemu ne ostane drugega, kot da zanika obtožbe, hkrati pa si lahko misli svoje.
Pa kaj potem, če posluša techno. Je le ena od zvrsti, ki so se razvile zadnjih desetletjih, da zapolnijo glasbeno tržišče. Namenjen je plesu in divji nebrzdani zabavi. Večina mladih hodi v diskoteke, kjer se vrti predvsem techno in njegove sorodne zvrsti, a v normalnem dnevnem življenju ga nihče ne mara.
Sam na lastni koži občuti, kako zelo je techno diskriminiran. Sedaj se sploh ne zgane več, če kdo sprašuje po CDjih z glasbo, da bi se poslušala na avtobusu ali kje drugje, ker je še vedno do sedaj doživel ostro zavrnitev njegovih Cdjev, z njegovo glasbo.
Medtem, ko on ne more doživeti zadoščenja, da bi se drugi sprijaznili z njegovo glasbo, mora on ves čas poslušati in tolerirati druge zvrsti. Prav nič nima proti drugim zvrstem, a se mu zdi nefer, da mora on z nasmeškom na obrazu prenašati voljo drugih (če bi se bunil, tako ali tako ne bi nič dosegel), ko pa drugi mirno napadajo in pljuvajo čez njegovo zvrst.
Njegovi somišljeniki so zelo redki. V razredu je le nekaj ljudi, ki poleg ostalih zvrsti poslušajo tudi techno. A noben od njih ne posluša le techna. Da ne bo pomote, on ne pripada rave kulturi, ki je sinonim za techno. On posluša le glasbo. Stil oblačenja in ostale stvari ki pritečejo k temu mu niso zanimive.
In on verjame, da so tudi v tecnu čustva, za kar mnogi trdijo, da jih ni. Vsaj on jih čuti. Opazi se razlika med skladbo, ki je narejena izključno za ples in tisto, ki nosi globlje sporočilo. In navsezadnje, vsaka pesem je v bistvu refleksija avtorjevega stanja. Po njegovem mnenju zelo velja trditev, da na vsak portret katerega slikaš in nimaš izbranega modela, najprej narišeš svoje poteze.
Naj bo techno ljudem všeč ali ne, sprijazniti se bodo morali, da obstaja in ima svoje privržnce. In občasno bi bilo potrebno upoštevati tudi voljo manjšine, ki je pogostokrat zanemarjena. Eden od njih je tudi on, ki vedno vse počne ob glasbi, če se le da. Nikakor pa ni od nje odvisen, kajti lahko popolnoma normalno živi tudi brez nje (le življenje je malo pustejše). Zato, naj živi in naj prebiva techno melodija.

V šoli so že pred časom pri psihologiji razglabljali o čustveni zrelosti. Povedali so, da so elementi pestrost čustev, empatija, kontrola čustev in pa ustreznost čustvenega odziva. Snov se mu je zdela zanimiva, kot se mu zdi zanimiva tudi psihologija na splošno. Predvsem zato, ker se v mnogih rečeh lahko najde in lahko postavi sebe kot primer.
Čeprav čustvena zrelost nastopi šele med 18. in 20. letom, mu že zdaj hudo roji po glavi. Seveda, saj bi rad vsak čimprej dozorel v resno osebo z izoblikovano osebnostjo. A on čuti, da še ni zrel (saj, to je logično!). Če lahko reče, da je zadovoljen s tremi elementi, z ustreznostjo odziva nikakor ne more biti.
Ena dejavnost je, ki mu pri tem povzroča probleme. In to so zabave. Osnovni namen zabave je, da se udeleženci zabavajo, da pozabijo na vse skrbi in se totalno znorijo. A on se pogosto na zabavah odzove v popolnoma drugi smeri v kolikor sploh lahko gre tja).
Pogostokrat ga na zabavi preplavi globoka bolečina in žalost. To se zgodi še posebno takrat, ko so ljudje poparčkani, on pa se počuti tam kot kup nesreče.
Ve, da tako doživljanje ni ugodno in bi mogle spremeniti ta del pogleda na svet, a je lažje reči kot pa storiti. Čuti, v sebi čuti, da gre na bolje. Ve, da bo nekoč premagal spone, ki ga še zadržujejo in bo zdirjal v svet svobodno kot oblak na nebu.
Vse pa je lažje, če imaš ob sebi sorodno dušo, ki čuti podobno kot ti. Ko je bil zunaj na pogovoru s sošolko in je izrazil dvom o svoji čustveni zrelosti, z enakim argumentom kot tukaj, je od nje (ne tako začuda) dobil enak odgovor. Ja, tej sošolki je bilo tu že posvečenih nekaj blogov in spada v kategorijo naj najboljših prijateljic.
In potem sta lahko tolažila drug drugega, kako bo nekoč bolje, ker upanje je tista rešilna bilka, ki še ostane. On osebno bi imel še kako posebno rešitev, a si o njej ne upa razmišljati, ker bi to zagotovo povzročilo nove raze v njegovo šibko srce.
Sedaj pa čaka na kak »hud party« (besedna zveza sposojena od Cupi), kjer se bo lahko mirno znorel, brez razmišljanja o tem, ali je čustveno zrel ali ne.

Zunaj zopet sije sonce, a ko danes odprem DELO bLOG ugotovim, da ga je prekrila gosta oblačnosti in da tam še lep čas ne sonca.
Res je, da sem bil sedaj kar nekaj dni odsoten in da me je že nekaj prijateljev drezalo, kdaj za vraga bom objavil nov blog, a sem si nekajkrat ogledal portal, da vidim kaj se dogaja na njem.
In kaj ugotovim? Da je bil blog pod ponovnim udarom zlonamernih dejanj in da se je začel porajati globok prepir. In prav sem slutil, da se to ne bo dobro končalo.
Na srečo so moji blogi ostali. Očitno se nisem nobenemu zameril, da bi se nad mano izživljal (nikoli tudi nisem dobil zlonamernih komentarjev, niti jih nisem dajal sam, le tiste standardne enice so dajale grenak priokus).
Ko sem ravno prejle po nekaj dneh zopet odprl to »našo« stran, sem se lahko le prijel za glavo. Veliko od mojih najljubših avtorjev, ki sem jih globoko cenil, je odšlo drugam. Čeprav so pustili svoje naslove, to ni enako, ker le ne bom mogel direktno videti, kaj so novega ustvarili. Ampak čar je ravno v prilagajanju, zato bodimo konformni in sprejmimo dejstva.
Enako tudi obžalujem odhod drugih avtorjev, ki jih nisem natančno spremljal, a so dajali blogu čar. Odšli so sami dokaj vplivni blogerji in sedaj smo zopet na začetku. Poiskati bo potrebno sveža imena in slediti njihovemu pisanju.
Le da bo tokrat (vsaj zame) situacija obrnjena od tiste, ko sem se 3. 1. pojavil na tem blogu. Takrat sem bil jaz novoprišlec in greenhorn, sedaj pa spadam že med »starejše« blogerje. Pa nič ne de, smo preživeli že kaj hujšega. Morda le pogrešam zdrav razum našega že davno pokojnega blogerja »dottora« (od vseh sem ga najbolj cenil), ki bi v tej situaciji prišel še kako prav.
Ampak jaz ostajam. V slabem in dobrem. Še kaj hujšega mi bo prišlo na pot in se ne mislim pustiti provokacijam. Pozdravljam pa seveda vse tiste, ki ste sklenili enako kot jaz, naša naloga pa je, da ostanemo združeni in se v prihodnje drugače odzovemo na tovrstne napade. :o)

P.S. Tudi uredništvo portala me je nekoliko razočaralo, ker je dopustilo vse to. Jezi me, ker se ni nikoli odzvalo na predloge uporabnikov portala, s katerimi bi preprečili marsikatero prasko. Upam, da se bodo iz te izkušnje kaj naučili in v prihodnje ravnali bolj modro.

Ideali- podobe, ki so popolne in jim ne manjka ničesar. Človek vedno stremi za njimi, čeprav verjetno ne obstajajo. To pa zato, ker ima vsaka glava svoj pogled na ideale. Ker pa ima človek napake, bi si težko predstavljali resničnega popolnega človeka.
Tu pa na tapeto pridejo lepotni ideali. Te obstajajo že od nekdaj; od pradavnine. Izhajajo verjetno iz arhetipa za lepoto, ki pa se je čez zgodovino nekoliko spreminjal. Nekoč je bila lepa ženska tista, ki je bila zelo rejena, ker je to pomenilo, da je pri njihovi hiši dovolj jedače in seveda denarja.
Idealno žensko/moškega človek izbira na podlagi nagona za ohranitev vrste. Izbrali naj bi si tistega partnerja, ki naj bi bil najprimernejši kandidat za nadaljevanje vrste.
Za razliko od preteklosti, pa danes za idealne ženske veljajo »obešalniki«. Bolj kot je suha, »lepša« je. Zanimivo, kako se je položaj popolnoma obrnil glede na preteklost.
S spremembo idealov pa je se spremenil tudi pogled na idealno žensko. Gleda se v bistvu izključno zunanji izgleda (fasada), na dušo pa se premnogokrat pozabi. Je to posledica tega, da se ljudem ne da več razmišljati in poglabljati vase?
Lepota je predvsem pomembna pri prvem vtisu. Tu se ocenjuje zunanjost, ki naj bi povedala ali je oseba primerna zate in za nadaljevanje vrste ali pa iz te moke ne bo kruha. Seveda je potrebno poudariti, da je prvi vtis nemalokrat zavajajoč in napačen.
Izkaže se namreč, da je oseba zelo duhovno bogata in zanimiva in da zunanjost le ni tako pomembna. Ker lepota je minljiva in na stare leta ni ne duha ne sluha o njej, čustvena in duhovna raznolikost pa ostaneta.
Seveda pa je najbolje, če sta združeni obe komponenti, ker je tako volk sit in koza cela. Vedno je namreč lepo imeti ob sebi privlačno in pametno dekle. Na tem mestu pa lahko vstavim še eno zelo zanimivo izjavo enega od naših profesorjev: »lepota x EQ= konstanta«. Kako zelo resnična je včasih ta trditev.
V bistvu pa lepota, ki jo sprejema splošna družba, sploh ni važna. Ker lepo ni tisto, kar je lepo, ampak tisto, kar ti je všeč. Zato se zate vedno najde lepa oseba, ki pa postane še lepša in boljša, če poseduje duhovno vedrino.

Tam nekje globoko v svojem spominu je nedavno tega našel dragocen spomin, ki ga bo vedno rad sanjal, čeprav se ni zgodilo popolnoma nič in bi lahko pomenil vse kaj drugega, kot pa si predstavlja on. Pač posameznik ni zmožen gledati sveta s perspektive drugega.
Že nekaj let je tega, odkar se je na ekskurziji v Novem mestu srečal z njo. Ni se zaljubil vanjo, čeprav bi se to prav gotovo zgodilo ob daljši izpostavljenosti njenih vplivov. Ampak dejstvo je, da mu je bila všeč.
A takrat se je zgodila zanj neverjetno nenavadna in zelo razveseljujoča stvar. Kot po naključju je pozno popoldne pristopila do njega in z njim spregovorila nekaj besed. Sicer jih ni bilo veliko, ampak bile so spregovorjene. Besede.
Takrat je bil namreč drugačen človek kot pa je danes. Danes bi takšno situacijo spretno izkoristil in prav gotovo spletel vsaj novo prijateljstvo. Takrat pa je bil to še fant, ki je bil zaprt vase in se mu je ob tem dogodku naredil nekakšen polprepustni cmok v grlu, ki je prepuščal le osnovne informacije, ki so se »zahtevale« od njega.
Kar je bilo spregovorjeno je bilo spregovorjeni in še ves preostanek dneva so njegove oči počivale na njej, jo gledale z vseh profilov, da bi se naužile njene podobe, za vse tiste čase, ko jo ne bo več videl.
Vendar se kljub vsemu v njegovem spominu ni ohranila njena podoba, se pa prav natančno spomni njenega puloverja. Težko, če ne bi bil ob tem trenutku povedati, kakšne barve je bila posamezna vodoravna črta. Spomni se vseh situacij, spomni se nekaterih njenih besed in spomni se njenega puloverja. Puloverja, ki vse ti da in vse ti vzame.
A navkljub neizkoriščeni priložnosti in metafori ali metonimiji (kakor gledaš), ki ju predstavlja njen pulover, mu je ostal prijeten Spomin. Še dandanes lahko začuti občutek, ki ga je preveval ob trenutku, ko je bila ob njem, ko ga je prevzela vsej svoji milini, da je nanjo mislil še mnoge dneve po srečanju.
In vendarle je odšla prav tako potiho, kot je prišla. Nehal je misliti nanjo, se spustil na realna tla in se zopet začel baviti z njemu dosegljivim življenjem. A mnogo fotonov je še moglo preiti, da je doživel izkušnjo, ki mu bo dajala vsaj podoben spomin.
Njegovo srečanje z njenim vesoljem je bili takrat kot kapljica vode za žejnega v puščavi. Še vedno mu hitreje zaigra srce, ko se spomni, da je pokazala vsaj kanček zanimanja zanj. Naj bo še tako neznaten, bil je prisoten in bil je pomemben.
Kjerkoli pa je Ona, ki mu je naklonila sončni žarek, upa, da je srečnejša kot pa je on in da premore vsaj toliko optimizma kot ga ima on.

Nekje v njegovi notranjost boli… in to zelo. Solze, ki nikoli ne ugledajo luči sveta so grenkejše kot tiste, ki ga. Tako postopoma povzročajo nastanek ogromnega jezera žalosti za njegovimi očmi, ki pa ga znajo videti le izbranci.
Kljub trudu, da bi bil srečen, zaradi tega kar ima, se muči s tistim, česar nima. Pa morda tu, na tem mestu, ne misli toliko na ljubezen, ki je verjetno izvor njegovega gorja, kot to, da ga nekateri pogovori enostavno naredijo žalostnega. In takrat se začne vpraševati o svojem smislu, o svojem namenu… Preplavijo ga pesimistična čustva in znanje, da bo jutri bolje mu je edina opora.
…Gleda vrtinčenje oblakov in posmehljiv pogled Sonca na njih. Oblaki pridejo in gredo, a Sonce ostane. Opazuje razvoj vsega nepomembnega, saj jih bo čez pet milijard let, na njegovi zadnji poti tako ali tako pogoltnil vsemir.
A niti Sonce ne more sestaviti njegove sestavljanke življenja. To ima v svojih rokah vsak posameznik. V njegovi podzavesti pa se je ravno dogajal boj med željo po svobodi in željo, da bi bili drugi zadovoljni z njim. Vse je le v njegovi glavi…
Mogoče pa je v njegovi glavi preveč omejitev, ki jih ne zna preseči (kolikokrat je že to bilo povedano?). V prihodnosti pa kani spoznati, da bi se moral le stegniti in poseči po radikalnejši poti.
Da pa bi si upal, bi moral marsikdaj na kocko postaviti njemu drage stvari (nematerialne). Za take spremembe pa se ljudje neradi odločajo, ker se obremenjujejo z morebitnimi negativnimi posledicami.
Tudi njega nemalokrat objamejo podobni občutki. A vedno jih nekega dne premaga in stori korak naprej… in trči ob zid. Kako torej ne bo imel črnih misli?
A upanje, ki umira predzadnje (zadnji je seveda človek), mu šepeta, da se bo tudi za njega ustvarila zvezda, ki ga bo potem varovala. Le želeti si moraš, živeti v sedanjosti (s tem ima še probleme) in imeti pogum.

Prebija se skozi ne prav zelo prijeten teden. A tudi to, da mu je najboljša dobra volja za kak teden obrnila hrbet, se je na njegovem obrazu še vedno nahajal neuničljiv nasmešek. A ta traja le dokler je v dobri družbi. Ko se znajde sam ali v družbi kjer se ne počuti najbolje, si na obraz nadene resnoben izraz in se zastrmi v daljavo.
Po možganih se premetavajo najrazličnejše misli; od onih najbolj banalnih, do eksistencialno pomembnih. Vse samo zato, ker se je odločil za pot, kjer je pomembna miselna dejavnost. Ne toliko zaradi drugih, ampak zaradi sebe, ker hoče najti svoj notranji duševni mir, svojo osebnost, svojo pripadnost.
A najboljši notranji mir najde v trenutkih, ko pozabi na ves svet, ko vidi le svet pred seboj. To je v družbi skrajno nemogoče. Obstajajo različne tehnike sproščanja in iskanja svoje izgubljene duševnosti, kot so joga in ostale podobne stvari, s katerimi pa nima veliko izkušenj, zato jih ne bo sodil.
Mnogi pa radi pozabijo še na eno tehniko sproščanja, ki pa to v bistvu ni (če pogledaš na prvi pogled). Po njej si namreč fizično izmučen (ni nujno) ampak med njo ali po njej najdeš določen mir. Naj se tehnika imenuje delo.
V bistvu je delo nadvse koristno, saj gre tu za javno dobro. Marsikdo pa v njem najde svoj mir, ko se lahko umakne pred nadležnimi mislimi. Najbolje je, da neko določeno delo opravlja skupina ljudi, ker je vse narejeno hitreje pa še bolj zabavno je. Ker če bi sam opravljal neko delo, bi se lahko zgodilo, da bi zopet začel premišljevati in torej ne bi dosegel želenega cilja.
Ne trdi se torej zaman, da delo krepi telo in duha. Po glavi ti ne rojijo odvečne misli, si bolj produktiven, ponovno vidiš smisel druženja, zato sam zagovarja vsaj občasno fizično delo.
Kar pa je pri vsem tem mogoče najbolj privlačno je to, da se mnogokrat med »sotrpini« razvije lahkotna »filozofska razprava« na zelo »visokem« nivoju. Vedno se je zabaval, ko je poslušal ali sodeloval v takih debatah.
In na koncu še uresničitev svojega cilja- ker se tako zatopiš v deli in probleme, ki jih prinaša, pozabiš na vse svoje probleme in si resnično miselno svoboden kot ptiček na veji. Po napornem dnevu pa se več kot prileže še miren in globok spanec, da je vtis popoln.
Morda sestavek ne drži za tiste, ki jim je določeno delo postalo rutina. Vse to najbolj drži za vse večne iskalce svoje duševnosti v vsem svojem miru. Da bi jo le našli…

Bil je petkov večer, ko je napisal te vrstice. Sedel je za mizo in razmišljal, kot že ničkolikokrat. Ni bil ravno vesele volje, ker je bil zopet sam.
Petkovi večeri so že od nekdaj simbol za zabavo, za sprostitev. Petek je dan za metek, kot bi lahko rekli. Takrat se dogajajo največje zabave in povsod je veliko družbe.
A kaj ima on od pekov? Nič posebno veliko. Že več kot eno leto ni bil na nobeni resni zabavi, pa še tista (zgodila naj bi se 30.9.2004) je bila njegova prva prava (zabava naj bi bila bedna, ampak ker je bila njegova prva, je bil z njo kar zadovoljen).
Pa ne, da sam ne bi hotel na zabave. Vzroki tičijo neugodnih razmerah (prevoz) in temu, da nima sreče (oz. vzroki opisani v predprejšnjem blogu). Tako mu ne preostane drugega, kot da v petkovih večerih razmišlja in se smili samemu sebi.
Večkrat ob takih trenutkih v sebi začuti najgloblje hrepenenje. A to ni hrepenenje po zabavah. To je hrepenenje po sreči, po družbi, po osebi, ki bi ga imela rada.
Ob tem pa nastopi še občutje osamljenosti. Ko se veliko ljudi zabava, on ždi v sobi in se zdi samemu sebi nepotreben. Takrat bi resnično rabil dušo, ki bi ga razumela. Takrat bi rabil topel objem, ki bi mu vlil novih moči.
Prav gotovo pa mu ne bi škodilo, če bi se šel kdaj znoret na pravi žur. Ne zahteva, da je to vsak petek, njegova želja bi bila recimo enkrat na mesec.
V tolažbo mu je le druženje v okviru ŠILE (Šolske improvizacijske lige), ki ima svoj prostor pod Soncem v KUD-u Franceta Prešerna ob petkih popoldne. Po obeh tekmah se vedno zbere družba, a kaj, ko jo mora kmalu zapustiti zaradi lovljenja zadnjega vlaka.
Poleg tega pa se tolaži še s tem, da njegov čas verjetno še prihaja. Ko bo sam svoj gospodar, bodo drugi še bolj videli, kaka je njegova resnična narava, saj lahko sedaj svojo neizživeto energijo sprošča le čez dan. Na srečo je ima na zalogi v enormnih količinah.

Biti sprejet v družbo- to je ena naših osnovnih potreb, ker nam daje občutek varnosti, ker smo integrirani v neko mrežo ljudi. Tako se lahko tudi v najhujših trenutkih opiramo nanje in od njih prejemamo moralno podporo.
Pa vendarle se je potrebno obregniti o to, kdo sploh je naš prijatelj. Vsak človek, ki ga poznamo in ga pozdravimo na ulici vsekakor ne. To so naši znanci. Ampak danes zaradi poenostavljanja znance večkrat enačimo s prijatelji. Vendarle pa je med prijateljem in znancem razlika.
Prijatelj je tisti, ki ti bo vedno stal ob strani, mu ni vseeno zate, te ima rad. Ne pravim, da te tudi znanec nima rad, ampak njegova čustvena navezanost nate je vsekakor manjša kakor prijateljeva. Zato se marsikateremu znancu včasih prav »frčka« zate.
Seveda se vsak odnos vedno začne pri znanstvu. To začetno stanje pa lahko preraste v trajnejšo vez, še osebka ugotovita, da se lahko prenašata in imata sorodne misli. Iz tega nato nastane prijateljstvo. Le- tega pa danes morda ne znamo ravno ceniti.
Kot da današnji človek ne neguje prijateljstva in zato marsikatero propada (ne velja za vse). Mnogi ljudje sploh nimajo prijateljev in za to stanje celo niso sami krivi. Pač splet naključij in »krive sreče«, če se lahko izrazim po prešernovsko.
Sam se pač ne morem uvrstiti v zgornjo skupino, ker imam nekaj res nekaj imenitnih prijateljev/ic. Tudi krog znancev je zelo širok. Tu se vidi moja ekstravertirana duševnost, ki išče stika s soljudmi. Zato pa včasih tudi izpadem naivno.
Ker sem jaz sila preprosta duša po željah in imam dobre misli, pričakujem, da bodo taki tudi drugi ljudje. Po svetu hodim z iztegnjeno roko, na kateri skorajda vsakemu ponudim ključ do moje notranjosti. Moja želja je le ta, da bi lahko bil prijatelj čim več ljudem.
Se pa to lahko pokaže tudi kot dvorezen meč. Tako razdajanje te lahko pripelje do pomanjkanja energije, ki si jo poklonil drugim. Marsikateri človek pa tudi ne zna ceniti tvojega truda. Za njega si pač prenizko na družbeni lestvici.
Zato moramo pač spet uporabljati svojo pamet (sej jo moramo povsod), ker politični sistem temelji na nerazmišljujoči množici. Če pa bi se tisti misleči osebki povezali v lastno mrežo socialnih stikov in vezi, bi lahko rekel, da nas še čaka svetla prihodnost. in tako kot pravega prijatelja spoznamo v nesreči, bi bilo nevarno, da bi določene ljudi spoznali šele na oblasti, ki bi njihov obraz pokazala v pravi luči.

Že davno tega je sanjal o časih, ko bo tudi on sprejet v družbo takšen kot je. Sanjal je o časih, ko bo imel veliko prijateljev. Danes so sanje postale resničnost. Še en dokaz, da se sanje lahko uresničijo. Zato se mu tudi današnje sanje morda nekoč uresničijo.
Ampak zgodba o uspehu le ni tako enostavna. Z območja, ki mu preprosto ni dalo dihati, je ob prvi priložnosti dobesedno pobegnil v belo Ljubljano; to se pravi ob prehodu v srednjo šolo. Njegova največja želja je bila ta, da odide čim dlje, kjer bo lahko začel živeti novo življenje, kjer bo lahko obrnil nov list v svojem življenju. Ampak za ta uspeh se je tudi sam osebnostno preobrazil. Postal je tak človek, kakršen si je vedno želel postati. In resnično je zaživel popolnoma novo življenje, Ljubljana pa je zanj postala »dežela Rajskomila«.
Problem domačega kraja pa je ostal. Še vedno se mora ob vikendih vračati domov. A on tam resnično trpi. Vedno, ko na železniški postaji stopi iz vlaka, ga zagrabi val zagrenjenosti, ki traja vse dokler v nedeljo zvečer znova ne stopi v vlak.
Temu botrujejo predvsem »odlični« odnosi s starši, ki trajajo že osem mesecev. So pa posledica tega, da so mu spodsekali noge pri stvari, kjer je bil prepričan, da ga bodo podprli. To je seveda bila ljubezen.
Bil je na pragu svoje morda prve pozitivne izkušnje, a je naključje hotelo, da je bila duša od njega oddaljena toliko, da ni mogel k njej, ne da bi starši to vedeli. Zato se je odločil razkriti vso stvar, ker je računal na podporo, a se je pošteno opekel.
Starši so mu prav lepo povedali, da je on še premlad za ljubezen (vse to se je dogajalo med poletnimi počitnicami po končanem 1. letniku- lani), in da naj najprej naredi šolo. Ampak ljudje božji, šola ni vse! Saj si zasluži tudi svetle trenutke za stimulacijo.
No, takrat se je med njim in starši pretrgala popkovina. Storili so mu najhujšo možno stvar- razočarali so na za njega najpomembnejšem področju. Takrat je tudi sklenil, da bodo starši zadnji, ki bodo izvedli za podobne preskoke iskric.
In od takrat se vse le kopiči v njegovi notranjosti in nekoč bo jez popustil. Kaj se bo zgodilo takrat ne ve. Ve samo, da se z vsakim prihodom v domači kraj počuti bolj utesnjenega in niti v tam prečudoviti naravi ne more več najti utehe.
Vendar domov mora odhajati, ker so tam njegovi starši, od katerih pa se mu še nekaj časa ne bo uspelo osamosvojiti (gledano z ekonomskega položaja).
Do takrat pa mu ostaja nabiranje moči v glasbi in pri prijateljih, ki mu stojijo ob strani.

Sedaj, ko se je ura prestavila na poletni čas, je zopet napočil trenutek, ko je pogledal globlje vase. Pri njemu se trenutki pojavljajo nenapovedano, vendar redno. Trenutki, ko bi mu poleg monologa z notranjostjo prav prišel tudi pogovor na štiri oči s posebej izbranimi osebami.
Ko je v družbi se le izjemoma pojavijo občutki, ko začne posegati v svojo notranjost. Drugače je, ko sta prisotna le dva; on in še nekdo. Takrat se začne odpirati kot knjiga… seveda je pomembno tudi kdo je poleg.
Ampak v družbi se pri njemu pojavi svojevrsten paradoks. Včasih si želi družbe njemu všečnih oseb. Lahko pa se zgodi, da ko najde to želeno družbo postane še bolj zamišljen, kajti morda te osebe razpravljajo o temi v kateri ni najbolj domač in tako ostane brez idej s čim bi on sodeloval v pogovoru.
To pa ga od vsega najbolj ubije, ker on je govorec, ki »mora« govoriti. Zato se nekako samoizloči iz debate in postane le pasivni poslušalec, ki občasno pridoda kakšno pripombo, ki nima ravno pravega efekta. Počuti se osamljenega, čeprav ima njemu drage ljudi oddaljene le nekaj korakov. Kot da včasih ne more ali pa ne zna sodelovati v kakšnem pogovoru.
Ne ve kaj je razlog, da se tako amputira od ostalih in nato čepi zraven kot kup nesreče. Ve, da razlog tiči v njemu, ampak ga ne more najti. Kot bi se med njim in ostalimi postavila steklena pregrada.
Vendar to vse obstaja samo v njegovi glavi, kajti družba ga ne izloči. Ampak, ko bi se vsaj počutil izločeno. Ne. On se počuti kot subjekt ujet v nek vmesen prostor, ki si želi preiti na drugo stran, k pogovoru a se ne more odlepiti od trenutne sile, ki ga drži na tem mestu.
V bistvu takrat otopi. Pogled mu odplava v neko nedefinirano mesto in v glavi nima jasnih misli ter ne ve popolnoma natančno, kaj se dogaja okoli njega.
To njegovo neznačilno počutje bi rad vsaj omili, če ne že odpravil, ker takrat preprosto on ni on. Očitno osnovna šola še vedno kaže zobe…

Razmišljam in razmišljam. Zakaj že? Zato, ker mi naj bi narava dala edinstveno možnost, da lahko stvari gledam abstraktno in jih preučujem tudi teoretično. Zato sedaj tehtam stvar, da vidim kam se bo nagnila tehtnica.
Življenje ni rožnato, to je že stara resnica. Pa vendarle si sam gospodar svojega življenja in si ga lahko ustvariš po svoji meri. Samo od tebe je odvisno ali si boš stene prebarval na črno ali pa na rdečo.
Ni sreče v ljubezni? Jebi ga! Bo že prišla, ko bo čas za to. Zunaj se prebuja pomlad, ptički čivkajo in sonce se je začelo prebujati. Mar ni to že samo po sebi dovolj lepo? Pa prijatelji, ki te kanijo razveseliti. Vedno lepše. Sicer manjka tista pika na i, ampak tudi ta pride na vrsto, ko bo dovolj črnila, da jo narediš.
Poleg vsega pa je tu še ena opcija- razmišljanje. Kako in kaj bi bilo, če bi bilo? Predvidiš lahko vse možne in nemožne razplete. Se vživiš v njih. V njih uživaš. V njih trpiš, ker realnost ni taka.
Mar ni potem tudi res, da je razmišljanje le beg iz realnosti? Nek romantični izhod, kjer si načeloma srečen? Neka druga dimenzija, kamor se umakneš pred svetom?
Če je tako, se lahko tudi vprašamo, zakaj smo razvili mišljenje. Morda zato, da bi si z njim naredili lepše življenje. Lahko pa je le še eden od vrste obrambnih mehanizmov, ki nas bo zaradi zlorabe le tega popeljal v propad.
Mnogokatera čudovita stvar je bila narejena zaradi mišljenja ljudi (v bistvu vse), pa vendarle so se zaradi pohlepnosti in udobja hkrati naredile tudi strašne stvari, ki sedaj čakajo, da nastopi njihov čas. Jap, na tem svetu je vse v ravnotežju, čeprav ne zgleda tako, vendar je.

Odločil sm se, da vam predstavim tudi razmišljanje mojega prijatelja in sošolca Mitje, ker se mi zdi zelo zanimivo (z najstniškega stališča še najbolj). :o)

Ljubezen

Kaj pomeni nekoga imeti rad?
To, da imaš nekoga rad (tu seveda govorim o tisti pravi ljubezni in ne o zaljubljenosti), je prav posebno čustvo, ki se ga ne da niti ponarediti, niti prekriti. Da imaš nekoga res rad ugotoviš, ko v nekem trenutku začutiš, da bi lahko s to osebo brez problema živel do konca svojega življenja. Ne veš niti kako, niti zakaj to veš, to preprosto čutiš. Pri tem ni pomembno, ali si to začutil v trenutku, ko si osebo spoznal, ali pa kasneje, ko si to osebo poznal že kar nekaj časa.
Ob tej ugotovitvi, tako pomembni za nadaljen razvoj tvojega življenja, se ti lahko dosedanje življenje nenadoma popolnoma spremeni, saj stvari, ki so bile zate prej pomembne postanejo brezvezne. Hrana izgubi okus, barve izgubijo lepoto, vse okoli ljubljene osebe nekako zbledi, medtem ko ona (od tukaj naprej bom ljubljeno osebo označeval z ženskim spolom, kar pa je seveda popolnoma odvisno od vsakega bralca posebej) žari v vsej svoji lepoti.
Ko imaš nekoga res rad, ti pomeni biti v družbi neko popolnost, saj je ljubljena oseba tisti mankajoči del, tista nadgradnja, ki si jo že ves čas čakal, nato pa si jo v nekem tretnutku tudi zares doživel. Takrat boš storil vse, da boš z ljubljeno osebo preživel kar največ časa.
Kljub temu, da imaš nekoga tako zelo rad, pa to ne pomeni, da ljubljenko idealiziraš. Že Shakespeare je v svojem sonetu »My mistress’ eyes are nothing like the sun« prvič upesnil podobo ljubljenke, ki sicer ni popolna, a to nikakor ne pomeni, da je on ne ljubi z vsem srcem. Še več, svojo ljubezen postavi nad plitve ljubezni tistih, ki ljubljenko idealizirajo, saj v tem vidi zasanjanost in neskladanje z realnostjo.
Po drugi strani pa je tvoja ljubljenka prav gotovo popolnoma takšna, kakršno si predstavljaš kot popolno osebo. S tem ne želim povedati tega, da je iskanje prave ljubezni pravzaprav iskanje nekoga, ki ustreza nekim vnaprej pripravljenim idealom, temveč le to, da je tvoja popolna oseba nekaj zelo fluidnega, kar se ljubljeni osebi popolnoma podredi. Ali na kratko: če pomisliš na popolno osebo in nekje globoko v sebi ugledaš dekle, ki ga imaš rad, je zelo verjetno, da si našel pravo ljubezen.

Kaj pravzaprav sploh pomeni ljubezen?
Ljubezen je najlažje razložiti kot 550% naklonjenost. In kaj to pravzaprav pomeni? Seveda ljubljeni osebi človek nikoli ne more zavrniti nobene prošnje. Vsak njen namig razumeš in vsako njeno željo se potrudiš uresničiti. To zate ne predstavlja prav nobenega napora, saj te vsaka izpolnitev njene želje vodi do neizmernega zadovoljstva – najbrž večjega, kot je pravzaprav njeno.
Poleg tega pa je tudi tvoje razpoloženje v veliki meri odvisno od razpoloženja tvoje ljubljenke. Če je srečna ona, si srečen tudi ti. Če je ona nesrečna, si nesrečen tudi ti. Če pa je ljubljenka nesrečna, ti pa jo na kakršenkoli način osrečiš, se tvoje razpoloženje v trenutku izboljša do te mere, da te ta vrtinec pozitivne enrergije polni še precej dni. Prav zato je izpolnjevanje želja tvoje ljubljenke nekaj tako lepega in samo po sebi umevnega.

Kdo je prava ljubezen?
Odgovor na to vprašanje je za vsako osebo drugačen, saj na to vprašanje nihče ne more odgovoriti namesto tebe. Ko pa boš na to vprašanje pripravljen odgovoriti, boš to v trenutku začutil. Seveda ni nujno, da boš v življenju srečal le eno osebo, ki jo boš imel res rad. Mnogo ljudi bi temu nasprotovalo in imelo to za izdajstvo, nezvestobo, ali pa celo za trditev, ki spodkoplje same temelje mojih ostalih trditev. Vendar pa je, kot je že bilo omenjeno, popolna oseba nekaj zelo fluidnega in, kot pravi pregovor »Daleč od oči, daleč od srca«, tudi prava ljubezen ni večna, če s to osebo nisi v stiku. Je pa seveda res, da nekateri ljudje v življenju srečajo le eno osebo, katero imajo res radi, zato bi bila ljubezen do kogarkoli drugega res le nezvestoba.
Prav tako pa tudi ni nujno, da boš to osebo sploh kdaj srečal. Vendar pa je taka ljubezen nekaj tako posebnega in lepega, da prav vsaki osebi želim, da jo v svojem življenju doživi vsaj enkrat. Seveda je možno biti srečen, uspešen in pameten tudi brez ljubezni, vendar pa je ta nekakšna nadgradnja vsega ostalega, kar človek sploh lahko doživi. Kdor prave ljubezni nikoli ne doživi se seveda ne bo zavedal, kaj vse je v življenju zamudil. A v trenutku, ko bi to začutil bi vedel, kaj je v njegovem življenju že ves čas manjkalo in je ves čas nevede iskal.

Kaj pa zvestoba?
Mnogo ljudi zvestobo napačno pojmuje kot nekaj, za kar se človek mora ves čas truditi. Vendar pa ti ljudje nečesa ne vedo: zvestoba je ob pravi ljubezni nekaj popolnoma samoumevnega in nezavezujočega, za kar človek ob pravi ljubezni ne potrebuje prav nobenega truda. Kdor se za zvestobo mora truditi je v življenju nekje očitno napravil napačen ovinek in precej truda bo potrebnega, da bo to napako odpravil.

O spolnosti.
Prva spolnost je danes postala nekaj tako običajnega in tako pavšalnega, da bi se o njej lahko govorilo že o trademarku mladine, ki svoje spolne izkušnje uporablja za dokaz svojega razumevanja in poznavanja ljubezni. Vendar pa je ljubezen pogoj za lepo, pravo spolnost in ne obratno. Zato je vsakdo, ki s prvim spolnim odnosom zaradi kakršnegakoli razloga hiti, namesto da bi počakal in ta čudoviti trenutek delil z nekom, ki ga ima res rad, prikrajšan za nekaj, česar ne bo mogel nikoli nadoknaditi.

Posvečeno najlepšemu dekletu mojega življenja
Mitja

Vladalo je zatišje. Prav nič takšnega se zgodilo, kar bi vzdražilo njegove čute. A njega je ta mir na nek način vznemirjal. Verjetno zato, ker ga ni bil vajen, ali pa zato, ker si ga ni želel.

»Nad njim se sončna luč razžarja, pod njim je morje v dalj in šir. A jadro si želi viharja, kot da viharju bi bil mir!« (M. J. Lermontov- Jadro).

Prav zares je po tistih čustveno burnih mesecih zašel v brezvetrje, kjer že nekaj časa čaka sapice, ki bi ga ponesla v novo aktivnost in gibanje. V času stagnacije se ne počuti dobro. Ni take vrste človek, da bi le gledal kaj se dogaja okoli njega.
Morda pa se spet z njim igra zanj kruta ljubezen, ki ga dolgo pusti čakati, nato ga »okuži« in ga toliko časa vleče za nos, da od njegovega srca ostanejo le še razvaline. Nikoli se ni mogel sprijazniti s tem, da je le lutka v rokah neke višje sile.
Pa vendar v sušnih obdobjih trpi huje, kot pa takrat, ko njegova ljubezen ni uslišana, čeprav je takrat popolnoma normalen in zadovoljen prebivalec modrega planeta. Taka obdobja ga spravljajo malodane v obup in povzročajo kar nekakšno čustveno otopelost. Ker samo gledati in nič čutiti je najhuje.
Taka obdobja ponavadi preseka blisk z jasnega, ki ga vsega prevzame in zopet začne čutiti nekaj več. Četudi so tisti časi sila naporni in iz njih pride potrt s srcem v kritičnem stanju, ga vendarle izpopolnjujejo in mu namigujejo na to, da vendarle sledi svojemu višjemu bistvu.
Zato se tudi počuti izgubljeno v tem svetu, kjer subjekt, ki zaupa drugim svoje globlje misli in verjame, da imajo drugi tudi podobne vrednote kot on, izpade več kot naivno.
Spet pa se pokaže človeška dvojna narava, ki ni nikoli zadovoljna. Ker, ko je v akciji in trpi zaradi neuslišane ljubezni ni v redu, pa tudi takrat, ko vlada mir ni zadovoljen. Tudi če bi se izpolnila njegova želja, bi si verjetno kmalu postavil nov, višji cilj. Ker človeška narava teži k vedno višji izpolnitvi potreb in želja.
Po njegovem mnenju je srečen tisti človek, ki po izpolnitvi tistih ciljev, ki si jih je zastavil, reče: »Smrt, sedaj lahko prideš.« Kajti on je svoje poslanstvo opravil in ni lepšega kot umreti srečen.
A on nima tako morbidnih in samomorilskih želja. Vse to je le ena velika prispodoba za njegovo dušo. Za dušo, ki išče svojo pravo različico. Za dušo, ki še ne ve, kaj točno bo postala.
On samo čaka na tisti trenutek, ko bo njegovo srce poskočilo in ne bo mogel zapreti ust od osuplosti. Takrat bo zopet zanihal v melodiji sape, ki mu ni tuja in ga bo popeljala za obzorje tostranskih doživetij.

Včasih se je vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi mu odvzeli sanje. Če bi mu odvzeli vse tisto lepo, kar ga še osrečuje in mu lajša življenje… Prav gotovo nič dobrega.
V sanjah si je lahko privoščil vse tisto, kar si v resničnosti ni smel, ni mogel ali ni hotel. V sanjah se je vživel v svoje fantazije in jih lahko uresničeval z užitkom kot bi mignil. Saj, kdaj pa ni tako?
Besedo sanje lahko seveda smatramo tudi kot poimenovanje za neke želje, ki so ponavadi nekoliko neuresničljive. Ne upa si pomisliti, kaj bi se takrat zgodilo z njim, če bi mu vzeli tudi te. Verjetno bi celotno življenje izgubilo smisel, ker bi izgubil cilj za katerim bi stremel.
Če pa spet nekoliko preskočim na naše sanje z biološko podlago. Nekateri menijo, da bi se nam brez njih preprosto zmešalo. Sanje se pojavljajo v obdobju rahlega spanca ali REM faze (Rapid Eye Movement), kjer se ob hitrem premikanju očesnih zrkel v levo in desno, podoživljajo in razdelujejo dnevni dogodki. Verjetno bi se nam zmešalo prav zaradi nezmožnosti početja le tega, ker ne bi bili več zmožni obdelati vseh informacij, ki smo jih sprejeli čez dan.
Je pa mnenja, da bi se enako zgodilo, če bi človeku vzeli tudi tiste druge sanje, ki obstajajo le v njegovi glavi. Ali bi se mu totalno utrgalo ali pa bi se tako vdal v usodo, da bi kratkomalo prenehal živeti.
Zato ljudje moramo sanjati. V obeh pomenih. Ne ve zakaj je evolucija ubrala tako pot, je pa zagotovo imela svoje razloge. Ljudje moramo svoje sanje negovati in jih braniti. Nikakor si ne smemo dovoliti, da nam jih vzamejo.
Nikakor pa ne smemo dovoliti, da nam drugi vcepijo svoje lastne ali pa zavajajoče sanje. Kajti največja dobrina, ki smo si jo izbojevali skozi stoletja je naša osebna svoboda, da se lahko človek sam odloči, kaj bo naredil in česa ne.
Problem moderne družbe v naših deželah pa ni toliko v osebni, kot pa v duhovni svobodi. Te svobode v preteklosti niso mogli vzeti niti sužnjem. Dandanes pa se smo se verjetno toliko pomehkužili, da nas drugi zlahka miselno zasužnjijo. Dober primer tega so reklame.
Če človek noče, da tudi sam postane del te črne luknje mora najprej razmišljati s svojo glavo in slediti svojim ciljem, svojim sanjam. Človeka s trezno glavo namreč ni tako lahko pretentati.
Četudi so sanje daleč od resnice, uživajmo v njih. Pati moramo le, da ne postanejo naša iluzija. Moramo ohraniti mejo med resničnostjo in sanjami. Marsikdaj pa se v naših sanjah odraža tudi upanje, ki kot vemo umira zadnje…

Življenje. V bistvu naša največja dobrina. Vendar se nikoli ne vprašamo, kaj počnemo z njim. Prebijamo se od jutra do večera, iz dneva v dan, vedno v enaki periodi.. naše življenje postane rutina, postane nekaj popolnoma samoumevnega. Pa vendar bi se mogli bolj zavedati življenja in ga izkoristiti, ker drugače zapademo v povprečnost.
Za povprečno življenje velja, da se nikoli ne trudimo, da bi dosegli več. Vedno smo zadovoljni s tistim, kar ustreza minimalnim standardom družbe, četudi to ni optimalno. Kot bi vladal nek veleskupinski čredni nagon. Če ima on tako, bom pač tudi jaz imel tako. Kot da bi bili brez možganov.
Ljudi je največkrat strah, da bi izstopali iz tega povprečnega družbenega življenja, ker se bojijo reakcij okolja. Truditi bi se morali ravno za nasprotno. Vsak človek je edinstven, zakaj ne bi imel tudi edinstvenega življenja? Ni vedno potrebno slediti množici.
Pogosto se počutiš najboljše, ko si pohvaljen za določeno delo, ko nekaj dobro opraviš. Če bi vsi živeli v sivini, to ne bi nikogar ganilo. Moraš izstopati, da te ljudje sploh opazijo. Da ti sploh priznajo, da obstajaš. Moraš biti zobotrebec med risalnimi žebljički.
To leti predvsem na pozitivna odstopanja. Negativna se namreč slabo končajo. Sicer nekako morajo vedno obstajati tudi negativna, da vidimo, da je to še vedno samo življenje in ne sanje.
Redki so posamezniki, ki si upajo pokukati iz povprečja in animirati ljudi. To so ljudje, ki se ne zaustavijo pred ničemer. Za njih je vse mala malica. Užij dan dokler ga še lahko, kajti lahko se zgodi, da ga jutri ne boš.
Za vse to pa je potrebno le nekaj; zbuditi se moraš in uporabiti svojo domišljijo. S tem se lahko doseže praktično vse, kajti uporabiš jo lahko v najrazličnejše namene. Sam si namreč gospodar svojega življenja in od tebe je odvisno, kako ga boš izkoristil. Samo odločiti se moraš, ali boš oblečen v sivino ali pa boš naokoli razširjal sonce.
Od tu pa sledi, da ima človek za vsako odločitev vedno dve možnosti; biti ali ne biti. Upal bi si trditi, da dandanes veliko ljudi izbere ne biti in se pogreznejo v vsakodnevno rutino in ne razmišljajo popolnoma nič. Ljudje pa pač moramo imeti vizijo, če hočemo priti na svoj cilj (ampak oni tako ali tako ne morejo priti na cilj, ker ga nimajo).

Pogled mu uhaja skozi okno. Ven, kjer se zrak svobodno giblje. Kjer ga nič ne omejuje in se lahko »sprehaja« sem ter tja. Tudi on si včasih zaželi biti tako kot zrak. Biti svoboden. Početi tudi stvari, ki jih drugače ne.
Kajti ta svet ga utesnjuje. Mu ne zadošča. On hoče več. Hoče globino, hoče širino. Ves ta svet se mu zdi, kot premajhne hlače, ki si jih je spodaj razparal, in se tako vsaj deloma osvobodil.
Tisti deli, ki ga ne utesnjujejo so njegovi prijatelji in prijateljice. Oni so sestavni del njegovega svobodnega sveta, ki ga hoče vzpostaviti sam pri sebi. So njegov najtrdnejši temelj za vsako njegovo namero.
Pa vendar vse skupaj stiskajo družbene norme in vrednote, ki včasih kar hudo težke za prenašat. Načeloma se mu zdijo popolnoma v redu, ampak način doseganja in izvajanje le te teh je njegov trn v peti.
Znanje, uspeh, ugled, vse to so sila pomembne reči. A kaj, ko se mora veš čas obnašati družbi všečno, če jih hoče doseči. Takoj, ko se začne odklanjati od vzorca, je zaznamovan z različnimi oznakami. Nekatere so dobre, nekatere ne, pa saj nenazadnje to ni važno. Moti ga to, da je bolj ali manj pri tem vedno sam. prijatelji mu sicer stojijo ob strani in mu dajejo podporo, a se sami ne odločijo za tak korak.
Zato bi lahko sklepal, da je bil rojen za individualista, ki se poskuša rešiti tega togega okvirja mišljenja družbe in si ustvariti svoj svet. Svet, v katerem bodo za njega vsi, ki jih bo vključil vanj, enako vredni in enako pomembni.
Vse kar se danes dosega na takšen ali drugačen način bi se dalo tudi na popolnoma drugačen. Na tak način, da ne bil odvisen od drugih.
In kaj se zgodi potem? Seveda se zbudi. Ker to je vse sanjarija o lepem in popolnem svetu, ki je totalna utopija. Ker že zaradi drugačnega doživljanja sveta posameznikov ne bomo nikoli mogli doseči vsega tega.
Kajti svet, kjer je vsak srečen in zadovoljen verjetno ni. Po njegovem mnenju so si vsi še najbolj enakovredni pod rušo. Tam se noben ne obremenjuje več z ničemur.
Pa vendar si lahko na tem svetu ustvarimo vsaj delček te velike vizije. Vsak človek ima okoli sebe svoj mali svet, katerega si lahko kreira po lastni volji (dokler ni preveč popoln in ga institucije podrejo). Da pa smo si zgradili svoj mali popolni svet vemo, ko v sebi začutimo srečo. Ona je znanilka, da smo le uspeli.

Po dolgem času premora, si je zopet zatežil s svojimi običajnimi frustracijami. Sprijaznil se je s tem, da ljubezni še ni našel, da je iskal na napačnem koncu. Sprijaznil se je s tem, da še ni našel, tistega kar išče.
Ampak s tem, ko je premagal svojo staro ljubezensko rano, se je znova znašel v območju praznine. Rešil se je sicer dokaj depresivnih misli, ko je še mislil, da obstaja upanje, a je s tem izgubil cilj. Vsi pa dobro vemo, da človek brez cilja ne obstaja.
Zato se je ponižno ustavil in začel svoje čakanje, da ga ljubezen zadene v oč. Ali je to dobro ali ne, ne ve, ve pa, da hoče do svoje izbranke gojiti čustva, ki mu jih bo le ta vračala. Noče biti z neko dušo samo zato, da bi bila skupaj, zaradi imidža.
Zopet si je začel ogledovati svet. Iskati primerne kandidatke, do katerih bi lahko začutil več, kot pa le prijateljstvo. Ampak čustev se ne da vzgojiti umetno, zato čaka, da se pojavijo.
Obenem se pa je spet pojavila globoko v njem tista bolečina, ki jo čuti že toliko let, ko nima tistega, kar si tako zelo srčno želi. Nikoli se ne morejo vsem izpolniti vse želje in upa, da se bodo najprej tistim, ki so v slabšem položaju kakor on, vendar pa si želi tudi to, da bi tudi on nekoč prišel na vrsto.
Kljub vsemu pa se ne predaja malodušju. Noče biti depresiven. Ve, da bo nekoč našel svoje sanje, pa če bo ta to moral oditi v Had. Le času mora dati čas. Ta čas pa se lahko opira na njegove prijatelje in prijateljice, ki jih ni malo in jim je zelo hvaležen za vso pomoč.
Še naprej bo živel pokončno in pogumno, z iskrico energije v očeh, ki je tako značilna zanj. Izvajal bo vse vrste dogodivščin, samo da bo osrečil druge. Kajti če že on ne more najti svoje sreče, jo privošči vsaj drugim.

V današnjem depresivnem svetu, kjer so mnoge vrline in vrednote potlačene ali razvrednotene, se lahko kot družbeno koristno šteje vsako pozitivno dejanje. Še prav posebej pa spravljanje ljudi v dobro voljo, saj jim le te v vsakdanjem življenju primanjkuje.
Za največjo čast si je štel, če je drugega človeka spravil v dobro voljo, če je na njegov obraz narisal nasmešek. Ker je tudi sam dobrovoljček in nepopravljiv optimist, se ne izogiba takim situacijam. V njih naravnost uživa. Predvsem javni nastopi mu dajejo krila, da lahko preleti vse območje in pregleda teren za nove žrtve.
S čim človeka najbolj razveselii? To je zopet odvisno od človeka. Lahko mu pove dober vic, lahko mu da majhno darilo, lahko mu podari iskren pogovor. V vseh teh primerih krepi njegovo in svojo samopodobo. Če bi imeli vsi tako, bi na tem svetu bilo marsikaj drugačnega.
Potem pa poglejmo, kaj je še lepšega, kot imeti prijatelja, ki ti zaupa in ti zaupaš njemu. In če je slabe ali žalostne volje, ga potolažiš in razveseliš, s tem pa narediš veliko uslugo njemu in sebi. Njega razveseliš, sebi pa pripišeš plus točko, da si storil dobro delo.
Sam si je skozi ne ravno dolgo zgodovino srednje šole nabral precej teh plus točk, čeprav si kdaj pa kdaj prislužil tudi kak minušček. Pa naj bo to vse skupaj nabijanje ali pa ne, vsi moramo stopiti na stran, kjer sije toplo sonce optimizma, da bomo lahko premagali vse prepreke, ki nam jih še bo naložilo življenje.
Kajti nas, ljudi dobre volje, ni tako zelo veliko (ali pač, samo da jih jaz ne opazim) in dogaja se, da ti ljudje, ki jih zabavaš pokurijo vso energijo, ki jo imaš. Ker tvoja energija ni neomejena, pa še zase jo potrebuješ.
Čeprav te obilno komuniciranje spravlja v dobro voljo, včasih ne dobiš tiste povratne informacije, da se zavedajo, da si s tem, ko si pomagal njim, žrtvoval tudi sebe. Morda se včasih tudi ne zavedajo koliko nam pomenijo, da uganjamo take reči prav za njih. Da so oni tvoj cilj, da so oni tvoj namen, da so oni tvoj smisel.

Po štiriindvajset urnem razmisleku je ugotovil, kaj današnjim ljudem še manjka poleg smeha; sožitja in sodelovanja. Le poglejmo si, kako dandanes živijo ljudje. En mimo drugega, brez časa, da bi se ustavili in skulirali.
Sestaviti ne moremo niti ene homogene skupine, kjer bi vsak užival. Ljudje so postali preveč arogantni, vsak hoče na vsak način uveljaviti svoj prav, ker je najlepši in najboljši na svetu, zato lahko vsakomur vsiljuje svoj prav. Potem, ko pa se v skupini znajde več takšnih osebkov in hoče vsakdo dominirati, dobimo konflikt. Posledice pa so tudi lahko hujše, kot si pa mislimo.
Redke so skupine, ki uskladijo svoje delovanje in gradijo na konstruktivnem načelu in ne na destruktivnem, kot ostali. V takšni skupini je resnično užitek delati. Vsi spori in težave se rešujejo skozi dialog, kjer se iščejo sporazumne rešitve.
Sporazumne rešitve bi lahko tudi globalno gledano marsikaj spremenile, če bi se seveda sprejele. Ampak, kot da nekateri ljubijo vojne in ostale nesporazume in zato onemogočajo sprejetje takšnih rešitev.
Morda bi bila rešitev za tako obsedno stanje v družbi ponovna uvedba delavnih brigad in udarniškega dela, kot je bila navada v starih socialističnih časih. Tam po mojem mnenju ni prihajalo do tako velikih sporov, kot danes, ker so bili ljudje povezani skozi delo in nikakor ni mogel nek posameznik vleči v svojo smer.
Današnje ljudi bi bilo potrebno na nek način odrešiti stresa, ki ga vsakodnevno prejemajo v ogromnih količinah in jim naložiti delo v skupinah za javno dobro. Tako bodo brez osebnega okoriščanja izvedeli kaj sploh je življenje in kaj zamujajo.
Nenazadnje pa bi bilo dovolj že to, da bi ljudem enostavno odprli oči in jim pokazali,da se na Zemlji živi in životari. Da je v družbi mnogo bolj veselo, kot pa da sam doma čepiš doma pred zapečkom. Zato zapečkarji, pridite ven, sneg je.

Končalo se je veselo obdobje, ko se lahko vsak skrije za obličje maske in počenja tudi takšne norčije, ki jih drugače ne bi. Sam ima rad maškare, ker takrat ljudje vsaj na videz izgledajo bolj veseli. Letos sicer ni bil nič posebnega, le začetno se oklical za polavtomatski samomolzni stroj na solarno-fuzijski pogon z UV odpornimi rezervoarji. Hec pač more bit.
Se mu pa zdi čudno, zakaj si ljudje še natikajo maske, ko pa jih tako ali tako vsak dan nosijo na svojem obrazu. Morda je vzrok to, da so je naveličani in se hočejo znebiti bremena stare maske in odkriti svoj pravi jaz z drugo masko.
Še posebno pa je mnenja , da danes ljudem manjka veselja in optimizma. Kamorkoli se ozreš so povsod le resni in zaskrbljeni obrazi. Ljudje pravzaprav sploh ne znajo več živeti neobremenjeno. Vsakega posameznika tarejo različni problemi. Ne trdi, da to ni že od nekdaj, vendar se to ob današnji »svobodni« družbi najbolje opazi.
Tako se ljudje začnejo skrivati v svoj oklep oziroma si nadenejo masko obraza s katerega je nemogoče karkoli prebrati. Čeprav so morda v svoji notranjosti popolnoma drugačni, se ne znajo odpreti in se znebiti zarjavelih verig, ki so jih priklenile na to točko stagnacije.
Predvsem pa ga moti to, da se premnogi obremenjujejo s stvarmi katerih ne morejo več spremeniti. Lep primer tega je obremenjevanje s preteklostjo. Razume, da mnogi stresni dogodki pustijo pečat, ampak paničarjenje zaradi malenkosti, ki so nepomembne je resnično stran vržen dragoceni čas.
To se pri njem dogaja s starši, ki pač nikoli ne razumejo najstnika, najstnik pa ne njih. Včasih se mu pač primeri, da v šoli »pokasira« nezadostno oceno. To se ne godi pogosto, se pa godi. On to vedno doživlja popolnoma neprizadeto, ker ve, da se je pač brez veze obremenjevati s stvarjo, ki je ne more več spremeniti (na tleh je bil le ob prvi tovrstni oceni, kar je pač normalno- šok). Doma pa je seveda vik in krik, zakaj? Kako? na kakšen način? Da je neresen in podobne oslarije ki pritečejo zraven. Tukaj je pač jako malo smisla, ker bi se lahko tudi doma že navadili na tovrstne spodrsljaje, ki pa so celo bolj koristni, kot pa ne.
Pa se mu postavi vprašanje, zakaj so ljudje taki? Morda so za vse krive negativne izkušnje iz preteklosti, ki nas opominjajo na poraze in izgube ter tako botrujejo zaprtosti. Mogoče pa je vse to povezano z geografsko lego, ker veljajo standardni stereotipi o veliki odprtosti Špancev in veliki zaprtosti severnjakov (deloma izkušeno tudi na lastni koži). Pač zopet vprašanje na katerega se ne da enostavno odgovoriti.
On, ki se je s prihodom v novo šolo, v novo okolje, kjer ni poznal nobenega, popolnoma odprl ter je vsak dan še bolj odprt (in si je tako tudi vsak dan bolj všeč), svetuje smeh. Smeh je čudežno zdravilo. Vsak, začuti njegov zdravilni učinek. Četudi si zelo žalosten se vsaj malo razvedriš, če ti nekdo na usta zvabi vsaj rahel nasmešek.
On se smeje, še raje pa v smeh spravlja druge, še posebno uspešen pa je ob določenih dneh, ko ga kar razganja od energije. Na ta način si je ustvaril krog prijateljev, ki jim lahko zaupa.
Ker če je človek odprt in prijazen (spoštuje vsakega človeka že zato, ker je človek), si hitro pridobi ta zaupni krog. Ker ljudem manjka takega razpoloženja in so taki osebki kot magnet zanje. Sedaj pa se je potrebno odločiti: Boš magnet ali železo? =o)

Tema. S težavo se prebija skozi svoj blodnjak misli. Ugasnila je še tista zadnja iskrica, ki mu je osvetljevala prostranstvo miselnega sveta. Lučka, ki je že tako dolgo tlela v njem. Predolgo. Kot da bi postal odvisen od nje.
Še zadnjič se vpraša, če je to sedaj resnično konec ali gre zopet za neko potuhnjenost v globini, ki kani nekoč izbruhniti na plan. Vendar pa sedaj že nekako ve, da je resnično konec. Da je pretrgal tisto popkovino, ki ga je vezala nanjo. Dokončno se je zavedel, da je vse to sizifovo delo, ki ne doprinaša sadov.
Kljub temu se odnos ne bo spremenil. Še vedno bo zaznamovana kot posebna oseba, le tiste navezanosti, tistega upanja ne bo več. Njegov radar bo spet začel delati s polno paro, da bo lahko zaznal vse dražljaje okoli sebe. Morda je nekoč bil slep, sedaj pa že nekaj časa ni več in tako se je že začel ogrevati tudi za druge.
Morda je stopil na pravo pot, ki ga bo pripeljala do končne zmage. Ni nujno, da je najkrajša, je pa zanimiva in bolj zanesljiva od ostalih. Ne razume pa kam se ljudem danes tako mudi, da so svoja čustva zakopali v najgloblje čumnate svojega srca. Vse samo za videz.
So mar že tako otopeli, da ne čutijo več klica na pomoč sočloveka, ki ne skriva čustev. Oni tudi take stvari, ki znajo biti resne, jemljejo kot predmet posmeha. Kam pa v današnji mladostniški družbi še prideš s pravo ljubeznijo? Ve več je zlagane. Ker med seboj čutijo le fizično privlačnost in ne tistega globljega bistva zadaj.
Pa v se lepo in prav tudi, če gre samo za to, vendar naj potem tega ne prodajo kot ljubezen, ampak kot neko potešitev svojih želja. Ker drugega to skorajda ne more biti.
Je pa tudi obdobje tako, da je potrebno vse poskusiti na sebi. Če ne poskusiš ne veš kako izgleda. Se pa tukaj družba takoj razsloji na dva dela; na tise, ki si upajo poskusiti in imajo za to sredstva in tiste, ki niso, ne morejo ali nočejo poskusiti. Vse to se nato deli še naprej na manjše skupine, tako da tudi tu dobimo popolno družbeno hierarhijo.
Tu pa se izkaže za zelo umestno teorija Raskolnikova iz Zločina in Kazni. Da se ljudje delijo na močne in šibke. In imajo močni pravico do ubijanja, da lahko dosežejo svoj cilj. Šibki so tako vedno v podrejenem položaju in so le orodje v rokah močnih.
Prav na tej razslojenosti že med mladimi se kaže, da močni teptajo šibke oziroma izkušeni neizkušene. Namesto izmenjave informacij dobimo na koncu totalen spor. Pa se še vprašamo zakaj ne moremo živeti v slogi…

Zakaj pridejo dnevi, ki se zdijo čudni? Verjetno zato, da bi znali ceniti dneve, ko smo veseli ter nadvse dobro razpoloženi in nam gre vse kot po maslu. Ali bo dan dober ali slab se ponavadi vidi že zjutraj. A včasih pogled vara. Včasih vstanemo dobre volje, s pozitivnim pogledom na svet. A ko pridemo v socializiran svet, se lahko stvari odvijajo popolnoma drugače, kot smo si jih zamišljali in nas vrže iz tira. Ponavadi je tak dan že vnaprej izgubljen.
Pa vendar je on verjetno že vstal čudno razpoložen, čeravno se mu je zdelo, da je krasne dobre volje. V šoli ni bilo tako kot je običajno. Vse je bilo čudno. Sicer pozna take dneve, a tokrat je bilo vse skupaj zelo drugače čudno. Kot da bi imel glavo dvignjeno nekam v višine in ne bi dohajal stvari okoli njega.
Dobil pa je nekaj, kar si je želel (nematerialna stvar). Že dolgo se je vselil, da bo lahko občutil nekaj takšnega, pa mu je vse veselje pokvaril dan. Tako, da ni mogel užiti vse topline in sreče, ki bi jo sicer občutil ob kakšnem drugem dnevu.
Zares je zanimivo in strašno, kako zelo naša razpoloženja krojijo dogajanje v nas in okoli nas. Kako drugače vse sprejemamo, kako drugače gledamo na svet. In to zaradi nekega totalno iracionalnega čudnega dneva. Ker tu ne veš ali je dan botroval dogodkom ali so dogodki botrovali dnevu.
Sprašuje pa se, ali ni morda že blizu dneva, ko se bo enkrat z vselej zacelila njegova najgloblja srčna rana? Da ni to zopet le zatišje pred viharjem. Pravzaprav že kar milo prosi, naj končno prijezdi njegova kraljična ne belem konju in ga odreši njegovega trpljenja. Kajti, ko bo zagledan v drugo ne bo imel čas razmišljati o ostalih rečeh.
Baje se najlepše reči zgodijo ko najmanj pričakuješ. Očitno je tu že od samega začetka pričakoval preveč. Zares, takrat ga je zadelo iznenada, zato se strinja z mislijo povedano malo prej. Pravzaprav je poraz le še okrepil njegovo navezanost nanjo (kako je z njo ne ve) in ga sedaj to žge v prsih.
Morda pa tudi tu tiči tisti vzrok, da moramo nekajkrat izgubiti, da lahko potem cenimo zmago. Mnenja je, da on že od nekdaj ceni zmago na takem področju, zato se mu lahko zgodi, da bo ob morebitni zmagi preveč hvaležen tej osebi in jo utegne odgnati. Skrajno neprijetna. Kako bi se šele sekiral takrat.
Nekaterim je življenje postlano z rožicami na vseh področjih, nekaterim samo na določenih, nekaterim na nobenem. Če pogledamo vse skupaj, moramo biti zadovoljni, saj bi lahko bilo še slabše.

Prišlo je nekaj tistih dni, ko je bil popolnoma sam. Odrezan od sveta tako kot mušica v vesolju, čeprav je on bil tu, med ljudmi. Vendarle to ni dovolj. Moraš biti med pravimi ljudmi. Tukaj je spet, ne prvič ne zadnjič, občutil tisto Byronsko osamljenost.
Vedno ko je sam je nesrečen. Pač spada v skupino ljudi, ki so radi v družbi. Ki so radi v središču pozornosti, če se izrazimo natančneje. Če je malce vraževeren, lahko reče, da je tipični lev. Voditelj z energijo, ki združuje »podrejene« človečke. Na trenutke ukazovalen, pripiše pa si tudi druge lastnosti leva; tako pozitivne kot negativne. Vsekakor gre vštric s tem tudi njegov karakter, a začuda ni kolerik, ampak je sangvinik (z močnim pridihom kolerika).
Pa vendarle se včasih priključi tisti skupini, ki je rada sama. Takrat gleda vase. Kaj je in kaj ni. Bolj kot tako razmišlja, bolj je otožen in seveda tudi obratno, bolj kot je otožen, bolj razmišlja o tem. Takrat se ta vedno na stežaj odprti človek spremni v bunker žalosti. Je pa včasih začutil v sebi občutek, kot da uživa v takem položaju. Je mar mazohist?!! Se namerno muči s takimi mislimi? To pa nikakor noče biti.
Se mu pa večkrat zgodi, da nima rame na katero bi se naslonil, ko ga zvije krč samopomilovanja. Ni glasu, ki bi mu rekel, naj se pomiri, da bodo nekoč nastopili boljši časi. Sicer prazne besede, ki pa vendarle pomagajo. Vse prijateljice, ki mu pomenijo največ so tako daleč od njega. Domžale, Maribor, Krško, Krmelj, Ljubljana, Hofheim (Nemčija). Telefon ali internet, to so redke možnosti za komunikacijo, ko je kriza na višku.
Tudi tu on ni popolnoma vsakdanji, kot je lahko opaziti. Samo prijateljice, kaj pa prijatelji? O seveda ima tudi prijatelje, ampak manj kot pa prijateljic. Kajti moška družba se mu je že od nekdaj zdela drugače nastrojena, kot pa ženska. Pogovori v fantovskih skupinah se ponavadi bolj nanašajo na računalnik, avtomobile, nogomet, kuk je kera huda pička al pa kdo je kdaj kero podru. Ne reče, da se nikoli ne pogovarja o teh stvareh. Seveda se, ampak takrat, ko je razpoložen za to.
Prijateljice pa so za njega kot balzam, lahko pa tudi sol na rano. One so njegova rama, ko mu zmanjka tal pod nogami. Mnogokrat mu kdo od njegovih prijateljev potoži, zakaj ima on toliko prijateljic in poleg tega pozna še tako veliko ostalih punc?
Vsak ima tu svojo pot. Vsak si pridobiva prijateljstvo na svoj način. On je pač ubral način, ki je njemu najbližji. On se je pač izkazal s svojo odprtostjo in zgovornostjo in s tem, da misli dobro. Da ni prišel le za to, da bi jo napravil v kegelj za podiranje, ampak zato, ker hoče nekaj več, nekaj globljega.
Ne prideš na ta platonski način povsod, niti ni najboljši. Ampak uspelo mu je najti nekaj duš, za katere bi se dobesedno odpravil na konec sveta. Ker če že ne more najti ljubezni, ima vsaj prijateljstvo, ki je marsikdaj vredno več kot ljubezen.
Vse pa se seveda zaplete, ko to preraste v samo ljubezen. Takrat se pač znajdeš v gromozanski dilemi, kajti v najslabšem primeru lahko izgubiš vse. Ampak o tem je bilo pri meni natipkano že toliko črk, da o tem trenutno ne bi razpredal.
Če je to vse skupaj čudno, tudi prav. Ampak on je že tako dovolj nenavaden kot oseba (samo na prvi pogled, drugače je normalen), da to pri njem niti ne preseneča. Ker človeka imeti rad ni greh. Se pa danes mnogo ljudi obnaša prav na ta način, ker v sočloveku vidijo le uporabno vrednost, katero lahko z njim dosežejo. Tudi sam je že doživel to, zato se ve, da občutek nikakor ni prijeten.
Zato bodimo odprti in spoštujmo vsakega človeka. Tako si bomo nedvomno pridobili tudi njegovo naklonjenost. Kajti bolj kot si dinamičen, zanimivejše je življenje.

V današnjem svetu brezobzirnega pehanja za denarjem, se marsikdaj vprašamo, kam jo je popihala naša morala. Dandanes se okoli nas dogaja toliko grdih in slabih reči, da tiste pozitivne zažarijo kot zvezda repatica, ki se kaže v vsej svoji lepoti, a je marsikomu nedosegljiva. Torej, kdaj sploh počnemo pravo stvar in kdaj ne?
Po mojem osebnem mnenju, je pravo in častno dejanje, tisto za katero smo najprej mi prepričani, da ustreza našim normam in vrednotam. Tu pa se pojavi težava, ker je na svetu šest milijard ljudi, med katerimi nista niti dva enaka po razmišljanju, normah in vrednotah (razen mogoče kakšni enojajčni dvojčki). Zatorej smo omejeni z nekimi splošnimi družbeno sprejetimi pravili, kaj se sme in kaj ne.
To pa ni ravno najbolje za naš osebnostni razvoj, ker se vsi vlivamo v isti kalup. Vse to pa vodi k izbrisu raznovrstnega razmišljanja posameznikov, kar bi bilo po eni strani dobro, ker bi bilo tako mogoče manj nesoglasij, po drugi strani pa bi to zelo slabo vplivalo na nadaljnji razvoj vsega človeštva, saj bi vsi razmišljali po istem kopitu in ne bi več prihajalo do izvirnih idej.
Tako v bistvu moramo razmišljati s svojo glavo in delati tudi stvari na lastno pest, ki pa niso tudi nujno v skladu s splošnimi normami. Zamislimo si, kaj bi bilo s svetom, če ne bi bilo nobene revolucije. Verjetno bi še vedno živeli na stopnji jamskega človeka ali pa bi vladala temna doba. Treba je najti pravo mero med spoštovanjem družbenih norm in svojih lastnih, včasih pa se je potrebno osvoboditi kalupa in zadihati s polnimi pljuči. Taka deviantna dejanja ponavadi niso ravno pozitivno obravnavana, kljub temu pa obstajajo še hujša odklonska dejanja, ki pa vsekakor spadajo na slabo stran.
To so vsa kriminalna dejanja, vključno z razpečevanjem drog, vsakršne žalitve in tako naprej. So pa taka dejanja lahko tudi posledica nestrinjanja z družbo in bi jih lahko razumeli kot upor. Vse te reči so za izvajalce dobra dejanja, saj so v skladu z njihovimi razmišljanji. Tu se šele vidi, kako je vsaka stvar na tem ubogem svetu relativna.
Je pa potrebno vsako stvar delati z veseljem in optimizmom, kajti tako bomo tudi okolici okoli nas lahko pokazali, da gre za dobro stvar. Četudi je napačna, se lahko iz nje mnogo naučimo. Zato so napake v življenju dobrodošle, da lahko iz njih dobimo bogate izkušnje, ki vplivajo na naše pravilno ali pa nepravilno odločanje v prihodnosti. Je pa tudi res, da če ne bi nikoli nič storili, ker bi se bali, da je to ni dobra stvar, bi bili prikrajšani za celo življenje, ker le-to sestoji iz odločitev, katerim sledi naše delovanje in odzivanje.
Treba je živeti svoje življenje in se ne obremenjevati, katero dejanje je dobro in katero je slabo. To na bo pokazala okolica, mi pa si bomo pridobili mnogo izkušenj. Za vsako delo bomo nagrajeni, pa naj bo v kakršnem koli smislu. Vzemimo pogum v roke in si iz glave izbrišimo vprašanje »Ali vedno delam prav?«, ker je to preveč relativno, da bi se bilo vredno obremenjevati. Poskrbimo, da se bomo držali le najosnovnejših družbenih norm, da ne bomo izobčeni. Kajti pridobimo lahko veliko…

Dolgo si že ni vzel časa zase. Vse od takrat, ko je odšel v Nemčijo in tam pozabil na vse svoje skrbi in probleme. To je dokaz, da človek mora biti zaposlen, da ne misli na tegobe, ki ga tarejo. Ves čas v Nemčiji je bil polno zaposlen z nalogami, ki jih je moral izpolniti, s spoznavanjem novih ljudi in podobnimi rečmi. Takrat je resnično pozabil na srčne rane, ki mu vedno povzročijo največ muk.
Ni se pa zavedal, da bo to morda še drago plačal. Vsi vemo, da je vsega lepega enkrat konec in tako je prišel čas za odhod iz Nemčije. Pet dni je bilo dovolj, da je ravno navezal tiste pristne stike, nato pa je moral oditi. Še posebno pa ga je bolelo to, da je moral oditi ravno takrat, ko se je navezal na dušo nasprotnega spola, ki ga je sprejemala takšnega kot je. Kljub nekaterim razlikam, sta postala dober tandem, ki se je na žalost moral ločiti in sta oba žalovala za tem. Ve, da se na takih potovanjih ni dobro navezovati na druge osebe, a srce pač dela svoje, še posebno pa njegovo.
Kot da to ni dovolj, se je na busu razparala njegova stara srčna rana, ki mu ni dala miru že premnogo mesecev. Več kot očitno do te duše čuti več kot običajno najstniško ljubezen. Glede na to, da jo je že tolikokrat »pozabil« in se ji še vedno ni mogel odpovedati, je to najmočnejša čustvena navezanost na osebo nasprotnega spola v njegovem življenju.
Večkrat je že razmišljal, zakaj se enostavno ne more zaljubiti v drugo in nekako pozabiti na vse to. Pa vendar ne more. Nima moči. Nima sreče. Ne spregleda. Karkoli že je, ne more se ločiti od nje. Napaja in ubija hkrati ga le to, da sta s to dušo v zelo posebnem odnosu (vsaj po njegovem mnenju). Nista niti par niti samo prijatelja. Sta neka najboljša mešanica vsega. Marsikdo bi mu lahko rekel, da naj bo tiho in naj se ne pritožuje, če je že v tako dobrem odnosu. A on težko zdrži, ko je tako blizu cilju a hkrati tudi tako daleč.
Takrat, ko je napovedal, da jo je prebolel, je čutil v sebi kalček dvoma, a je verjel, da bo opravil s tem. Pa več kot očitno ni. Težko mu je še posebej takrat, ko vidi, kako se imajo vsi okoli njega radi, le on stoji sam in osamljen (čeprav je to le optična prevara). Ne išče neke večne in čiste, brezpogojne ljubezni, on išče le obojestransko ljubezen, ki mu bo vrnila vero v življenje in ga osrečila.
Na nek način bi tudi rad napravil konec težkim trenutkom, ko se spomni na neuresničene želje in sanje. Ni vedno dan enak dnevu. Enkrat pride dan, ko se s to problematiko ne obremenjuje, drugič je cel dan nekoliko potrt zaradi svojih žalostnih misli. Kadar je tak dan, ima tudi nekaj navdiha, da lahko napiše, kaj se dogaja v njegovi notranjosti. Takrat ima moč, da vključi tudi čustva, da ni vse le pripovedovanje.
Pred nekaj dnevi je tudi tako mimogrede dobil nekaj, ne boste verjeli, pesniškega navdiha (on je bolj esejistični tip človek) in je napisal naslednje rimarije, ki niso bogve kaj, vendar imajo osebno vrednost.

Srce mi moje krvavi,
Vedno znova v boj drvi,
Se bodri, da ima dovolj moči
in to pot le ne izgubi,
a vedno v solzah obleži.

Zakaj mi pamet še greši?!
Jaz želim si srečnih dni,
vendar iščem srečo, kjer je ni.
Kdaj naj ljubezen vzplameni,
da nasmeh mi zažari?

Že dolgo si je želel, da bi šel na izmenjavo v tujino. Že odkar je v osnovni šoli v roke vzel vodnik po srednjih šolah in je tam opazil, da šole organizirajo tudi menjave s tujino, si je žele, da bi tudi sam odšel nekam. Očitno je izbral pravo šolo in je bil ob pravem času na pravem mestu (beri razredu), da se mu bo ta želja uresničila.
Njihov razred je bil namreč izbran za menjavo z Nemci. Tako sedaj oni za en teden odhajajo v Nemčijo, malce kasneje, pa bodo še Nemci prišli v Slovenijo. Takšno druženje je po njegovem mnenju vedno zabavno, sedaj bo to lahko izkusil na lastni koži.
Tako se je rek, da se nam lahko uresničijo vse naše želje, izkazal za pravilnega.

Da, prav ste imeli, da vam skušam povedati, da odhajam za en teden v Nemčijo. To se bo zgodilo danes zjutraj ob sedmih. Potovanje ni kratko, traja namreč 12 ur z busom. Cilj je mestece Hofheim poleg Frankfurta.
Tako se boste za en teden rešili mojih razmišljanj. Če bo priložnost in čas bom tudi v Nemčiji poskušal kaj napisati, a ne verjamem, da mi bo uspelo.

Torej na svidenje in se beremo v nedeljo zvečer. io)

Želje in cilji so človekova osnovna podpora, za življenje. Te dva pojma življenje nekako osmislita in mu dasta še nekaj dodatne čarobnosti in zanimivosti. Človek pa je bitje, ki mora biti nenehno v gibanju, drugače se dolgočasi.
Prav to dinamiko mu dajejo cilji, ki si jih zastavi ter s tem povezane želje (ali obratno- želje in s tem povezani cilji). Te dva pojma sta nujno povezana. Če si nekaj močno želimo, bomo tudi stremeli k izpolnitvi te želje, tako bo ta želja postala naš cilj, ki ga bodisi dosežemo bodisi ne dosežemo. Če pa imamo nekje že izoblikovane cilje, bomo verjetno tudi svoje želje prilagajali svojim ciljem.
Vsak posameznik ima svoje cilje. Včasih si za cilje privzamemo kar določene vrednote, ki so prisotne v družbi. Za primer vzemimo ugleden družbeni položaj ali pa veliko denarja. To sta danes eni pomembnejših vrednot in hkrati tudi ciljev množice ljudi.
Dandanes si le malokdo zastavi za cilj nematerialne dobrine ali potrebe, kot so iskrena ljubezen, zdravje, prijateljstvo. To pa zato, ker so tudi v družbi te vrednote izgubile na pomembnosti. Tako družba drvi v neosebne čase, kjer se bomo dan za dnem pehali za denarjem (Najhuje pa je to, da jaz sploh ne bom odšel v penzijo, ker bo verjetno takrat potrebno delati kar do smrti). Vse to je odraz resne krize, v katero je zašla ta naša preljuba družba. Kriza bi se dala ublažiti ali premagati z ponovno vzpostavitvijo pozitivnih nematerialnih vrednot.
Če pa se vrnem nazaj ne cilje, bi bilo verjetno najhuje to, če bi človek izgubil svoje cilje. Njegovo življenje bi postalo nesmiselno, nepomembno. Na svetu ne bi imel pod milim nebom nič za početi. Vprašanje pa je zopet, ali se človeku to lahko zgodi, ker je človek že po naravi tak, da vedno nekaj hoče napraviti.
Želje so prav tako človekova stalnica (če pogledamo natančneje, ugotovimo, da pojma želja in cilj pomenita skoraj enako stvar, le da je želja mogoče nekaj bolj iracionalnega). Zanimivo je predvsem to, da si človek želi vedno tisto, česar nima, ko pa to najde, si takoj postavi novo željo, ne da bi užival v pravkar izpolnjeni.
Tako pridemo do zaključka, da je človek sila čuden in zakompliciran lik, ki temelji na nekih abstraktnih pojmih (Ja, no shit Sherlock. In s tem sm hotu neki nouga povedat?!).
Nikar si ne postavljajte previsokih ciljev in želja, kajti lahko se zgodi, da ostanejo neizpolnjeni/e. raje si za začetek postavimo nekaj nižjega in lažjega ter nato to nadgrajujmo. Pri željah pa bi bilo potrebno poudariti še eno stvar. Pazite kaj si želite, kajti želja se vam lahko uresniči. Zato pamet v roke!

Spet sam gleda v nebo in prešteva zvezde. Koliko jih je! Naravnost neverjetno in nepredstavljivo je to širno vesolje. Sploh si ne znamo predstavljati obsežnosti naše galaksije, kaj šele vesolja samega. Ob tem se počuti tako majhno.
Obenem pa v njem zeva širna praznina, ki ga prav potiho zavira in slabi. Ta praznina je v njem že odkar pomni, le zavedati se je začel, ko ni našel njemu eksistencialno potrebne ljubezni. Takrat se je ta »vakumski« prostor le še povečal.
Praznina je v njem verjetno obstajala že od kar se je začel zavedati samega sebe, le da kot otrok tega ni opazil, ker ni razmišljal o tem (saj kdo pa razmišlja?). Po njegovem mnenju, bi zapolnitev tega praznega prostora potrebovali izpolnitev svojega življenjskega cilja, ki pa pogosto ne vemo kaj je. Tako se človek rodi in umre s praznino v sebi, kakor da mu je usojena.
Kaj pa če slavno nerazložljivo hrepenenje ponazarja ta prazen prostor globoko v naši duševnosti? To se pravi, dokler je prisotno hrepenenje, je prisotna praznina, ker nismo izpolnili vsega, kar si želimo.
Vendar pa v družbi vedno vladajo različni interesi, ki si nekako nasprotujejo z ciljem po izpolnitvi. Na ta način lahko nekdo v nekom še poveča to bolečino praznine, če je različnih nazorov ni ga zato zavrača. Zatorej bi mogli vzpostaviti družbo brez nazorov in mišljenja z lastno glavo, kar pa je popolnoma nemogoče.
Praznina bo v človeku vedno obstajala, le v izjemnih primerih jo uspemo zapolniti (takim ljudem se potem lahko reče tudi izjemni ljudje). Tudi praznina, ki je vladala njemu je bila tista povsem običajna. Kljub vsem njegovim naporom, da bi jo zmanjšal, je dosegel ravno nasproten učinek. Redko kdo pa se je spomnil nanj in na njegove duševne muke, da bi jih potolažil. Če je to kdo storil, se je praznina skrčila. Tako da že pozna zasilni postopek, kako si lajšati vse to.
Za konec pa le še verz iz italijanske pesmi: Che vuoto che ce- Praznina ki je, odličen opis za njegovo duševno stanje.

To vprašanje se je porodilo v pogovoru z eno izmed mojih dobrih prijateljic. Razvila se je prijetna in zanimiva debata, katere glavne misli se mi zdijo dokaj dobre. Ona je zagovarjala stališče, da je ni, jaz pa da je.
Najprej pa kaj bi sploh lahko opredelili kot čisto ljubezen? Hja, to je zelo relativen pojem, ki si ga vsak razlaga in doživlja po svoje. V bistvu pa gre, ko imaš nekega človeka zelo rad, tudi, ko/če te on ignorira. Da ohraniš čustva do njega kljub zavrnitvi in ti še vedno pomeni vse na svetu.
Seveda je to lahko tudi obojestranska ljubezen. To lahko potem smatramo kot idealno ljubezen iz katere črpamo svojo moč. Pa ideali sploh obstajajo? Odvisno kje.
Jaz zagovarjam misel, da je vse v naši glavi. To se pravi, da o svoji usodi odločamo sami. Tako potem tudi sami odločamo, ali bo za nas obstajala večna ljubezen ali ne. Moč naše fikcije je pač neizmerna.
Potem pa je tu še nasprotna stran, ki pravi da to vse obstaja le v glavi in ne v realnosti. Ker da v realnosti nekaterih stvari ne moreš doseči ali spremeniti. Realnost je kruta, to vsi vemo, kaj pa se da v realnosti izpeljati pa ne vemo.
Potem pa se lahko tudi upravičeno vprašamo, kaj sploh je realnost? Tisto kar mi doživljamo? Po naši logiki da, mogoče pa le ni vse tako zelo enostavno (te misli ne bom razpredal, ker bi verjetno kmalu zašel v stvari o katerih sem že govoril in ki verjetno niso ravno najbolj zanimive). Potem bi to našo realnost lahko smatrali kot neko vnaprej začrtano pot. Kot da bi nas obvladovala neka usoda… ali pa je vse to tako ker mora tako biti, ker bi se drugače vse skupaj »podrlo«? nihče ne ve, samo to so že zelo težka filozofska vprašanja, ki so zaenkrat še pretežka zame.
Vendar če izgubimo vero v čisto ljubezen, pomeni, da izgubimo tudi v vse vrednote, ki niso materialne narave, da s tem razvrednotimo sami sebe. Da si s tem uničimo sanje, kajti vsak sanja o idealni ljubezni.
Sedaj pa se moramo sami odločiti, ali čista ljubezen obstaja le v naših glavah, ali poleg tega obstaja tudi v resničnem svetu, ali sploh ne obstaja? Če pa jo kdo ujame za rep (čisto ljubezen namreč) pa naj pove. Bomo imel materialni dokaz. :-)

Tam nekje daleč za obzorjem se blešči Sonce. Takrat se je prenaglil, ko je mislil, da se je začel nov sončni vzhod. Bila je le optična prevara, dejanje, ki v tebi izziva skušnjavo. Še vedno vlada tisti dan brez »luči«, je pa sedaj postal mnogo bolj svetlejši, ker ni bil več tako zelo sam.
Zopet so si pot vanj našle depresivne misli. Spet se je ukvarjal z vprašanjem, kdaj bo sreča vsaj za trenutek obdarila tudi njega. Kajti spet je podlegel lažnemu pričakovanji, iz katerega bi sledilo novo veliko razočaranje, če se ne bi prej ovedel.
Razmišlja, če je napodil čustva iz srca dovolj kmalu, da to ne bo imelo resnejših posledic. Sedaj namreč ni čas za žalovanje. Ne želi si žalovanja. Njegova duša je žejna, že dolgo časa ni dobila njej potrebne hrane.
Od zunaj vesel, od znotraj žalosten, njegovo najbolj standardno počutje. Ni si želel, da bi s svojo slabo voljo ali težavami spravil v tako voljo še koga drugega. nasprotno, druge hoče celo spraviti v še boljšo voljo. To mu uspe ali pa tudi ne.
Če lahko na obraz kogarkoli pričara nasmeh, zakaj potem neka druga duša ne more, ne želi ali noče pričarati nasmeha na njegovem obrazu? Morda zato, ker je do vsakega odprt in prijazen? Se mora resnično skrivati za masko nedostopnosti, da bi očaral druge. Tega pač ne more, ker to ni on.
Življenje je eno samo čakanje. Čakanje na smrt, ki nas dokončno odreši vsega hudega. Smrti bi tako morala biti odrešitev in ne kazen, kot je zdaj.
Ampak bori se življenje, nikoli ne ve kaj ga čaka jutri. Morda se mu življenje postavi na glavo. Ne vem, pustimo se presenetiti…

Danes je bil po dolgem času spet deležen sonca. In to tistega pravega, ki sveti in je ključno za preživetje, tokrat ni mišljeno metaforično. Saj tudi ni imel razloga, da bi se izražal metaforično, ker mu dan ni prinesel čisto nič katastrofalno novega.
Se je pa spomnil na temo, ki se je v šoli izkazala za dokaj problematično. In to je (čustvena) zrelost sošolk in sošolcev. Njegov razred bi lahko glede tega opredelil kot popolno katastrofo, kajti tu so se podrle vse strokovne teorije.
Najprej se je ustavil pri sošolcih, ker je tudi sam moškega spola. Za nekako »normalne« za to starost, bi v tem razredu lahko opredelil le peščico moških pripadnikov (nekako sem uvršča tudi sebe, če pa temu ni tako, naj ga brž kdo žokne v oč). Vsi ostali pa nekoliko odstopajo od povprečja, po njegovem mnenju v negativno smer. Kajti nedojemljivo se mu je zdelo, da se med urami ni vsakim odmorom (včasih tudi po šoli) igra Magic karte.
Naj jih igrajo doma, če so jim tako všeč, kajti to že presega vse meje in meji na zasvojenost. Moti pa ga tudi nezmožnost nekaterih, da bi izoblikovali nek običajen pogovor.
Potem pa se spotakne ob dekleta… Vsa dekleta vedno pravijo, da so zrelejša od fantov (da povsod prej »dozorijo«), to za naš razred nikakor ne velja. Moral je priznati, da se mu je zaradi tega že obračal želodec.
Če so to zrele punce sem jaz super nadodrasel. Seveda se vmes najde tudi nekaj svetlih izjem, ki pa so jako redke. Vendar tega mnenja ni samo on. Pridružujejo se mu vsi »zreli« fantje in verjeli ali ne tudi tiste svetle izjem med puncami. To se pravi, da njegovo razmišljanje le ni tako mimo usekano. Nad eno izmed sošolk je bila zgrožena tudi mama od ene izmed svetlih izjem. Neverjetno…
Kajti vedno najdejo neke najbolj otročje teme za pogovor, so manično depresivne… V bistvu vsaka od teh sošolk odstopa v svojo smer. Še nekaj, kar se mi pa zdi najbolj čudno je to, da imajo nekatere od teh punc celo fanta!!! Očitno se podobni kaj hitro zavohajo.
Tu pa ne gre za to, da bi jim omejeval njihove pravice do lastnega razmišljanja in podobno sranje, ampak si želi, da bi se vsaj normalno obnašali. Ker se ob njih počuti kot malo da ne kreten.
Tako se pojavi le še zaključno vprašanje: Ali je nezrel on (in vsi, ki se mu pridružujejo) ali oni drugi. Nazadnje se mu vse skupaj zdi hujše kot polom. Presodite sami..

Spet je dan obrnilo naokoli in prišle so minute razmišljanja. Tokrat je bil zanj nekoliko depresiven dan, čeprav je še vedno ohranil vso svojo dobro voljo. To je za njega najmanjši problem.
Zanimivo pa bi se bilo vprašati, zakaj je bil zanj dan nekoliko depresiven? Menda zato, ker je pri euforiji prejšnjega dne danes pristal na nekoliko realnejša tla. Očitno mu ta dan ni bil usojen za utrjevanje svojih čustev.
Ali pa se mu je dan zdel čuden ravno zato, ker ni našel tiste potrditve, ki jo je iskal. Verjetno gre za sovpadanje obeh dejavnikov. Čuden dan- čudna volja in čudna volja- čuden dan.
Prejšnji dan je zapadel v romantična sanjarjenja, sedaj pa se mu je pokazala tudi druga plat medalje. Da ni vse tako kot si želi. Ne nazadnje je to samo človeški svet, na katerem nismo sami in kjer si vsak posameznik želi nekaj drugega.
Tako je vsakdanjik sestavljen iz vzponov in padcev, zaradi česar je življenje zanimivo. Le kako bi se počutili, če bi bilo življenje neka ravna siva ulica z gladkim asfaltom?
Če je danes bil padec, je lahko že jutri nov vzpon. Taki padci so v bistvu nujno potrebni, da se nekoliko streznimo in se iz njih mogoče tudi česa naučimo. Lahko pa se ravno iz njih razvije ključna zgodba.
Zato se s tem ni preveč obremenjeval, saj je raje mislil na to kaj mu bo prinesel nov dan. Vendar pa je ukvarjanje s takimi in podobnimi mislimi lahko nevarna reč, saj lahko zapademo v določena pričakovanja, ki se ne nujno izpolnijo. Iz tu potem tudi sledi razočaranje, ki vedno temelji na pričakovanju. Če ne bi bilo pričakovanj, tudi razočaranje ne bi bilo.
Potem pa prestavi v nižjo prestavo in se spoka v posteljo, saj je ugotovil, da je totalna cota. Gre raje sanjat, kot pa zapadati v pričakovanja.

Tisti občutek, ki se mu je pred kratkim dozdevalo, da ga le zalezuje se je vanj usidral hitreje kot je misli. Veliko, veliko hitreje. Nepredvidljiva so pota človekova…
Vse bolj in bolj se mu je dozdevalo, da jo ljubi, da se je to čustvo dokončno spet naselilo v njega. Nič več ne vlada dan brez sonca. Več kot očitno je, da je začel sončni vzhod. Začetek novega obdobja, začetek novega starega hrepenenja…
Ampak tokrat ima pred sabo drugo osebo. To pomeni popolnoma nov začetek. Spet bo iskal tiste nekoliko pomenljive poglede in dvoumne besede. Da bi le našel kakšen namig.
Že sedaj, ko jo tako gleda in posluša se mu zdi, da ni ravnodušna do njega. Ampak kako naj zagotovo ve? Ne more. Dokler je ne bo vprašal, tega ne more vedeti. Šele potem bo dobil jasen odgovor.
Morda sedaj samo tako doživlja vse to, ker si želi, da bi bilo tako kot se mu zdi. Če bi bila skupaj bi bilo (vsaj po njegovem mnenju) super. Dve duši, ki bi se razumeli in se dopolnjevali. Skorajda nirvana. Ampak vse to je še nekoliko zavito v meglo prihodnosti.
Nekoliko pa pomisli tudi na preteklost. Spomni se, kako je tisto staro ljubezen pred nekaj časa tako nenadoma prebolel. Kako se je sprijaznil s tem, da iz te moke ne bo kruha. Takrat mu je pomenila vse, takrat bi dal vse zanjo.
Potem pa se je zgodil samo trenutek in v zavesti se je odločil, da bosta samo prijatelja, da je brezupno poskušati kaj drugega.
Očitno jo je tako zelo hitro »pozabil« zato, ker jo je bil nekoč že primoran in pa zato, ker je nemalo trpel takrat, ko jo je še ljubil in je visel, da mu ona ne vrača čustev. Tako je verjetno že takrat konzumiral dovolj trpljenja, da je bil odrešen trpljenja pri prebolevanju, ker jo je preboleval že takrat, ko jo je ljubil. Jako čudna stvar…
Še vedno pa jo je imel rad, še vedno mu je bila všeč… ampak kot prijateljica. Sedaj so prišli novi časi. Treba je živeti naprej in unovčiti tisto, kar nam naplavi življenje.
To lekcijo je dal skozi. Sedaj ga čaka nova. Prijetna ali neprijetna, boleča ali neboleča, preživel jo bo in spomin nanjo bo ostal. Sedaj, ko je prehodil tisto vmesno pot bistrenja misli je zopet zagledal tisto, kar bi lahko morda izpolnilo njegove želje.
Sedaj se je pred njim odpiral nov svet sladkega pričakovanja, morda tokrat prvič izpolnjenega. Če bi se to resnično zgodilo, bi bil to eden redkih trenutkov v življenju, ko bi bil res srečen.
Če pa je ta njegova sreča lahko tudi hkrati njena, ve le ona, kateri bo sedaj poklonil srce in svoje srčne muke. Jih bo razumela ali vsaj znala ceniti? Mislim da…

Nekaj je lezlo vanj. Nekaj, kar ni pričakoval, da se bo vrnilo tako kmalu. Nekaj, kar je kot energija a to ni, kar je vedno prisotno, četudi tega ne opazimo.
Čutil je, kako mu to prodira vse globlje v telo in um. vsako sekundo ga je za malenkost bolj obvladovalo in ga bo verjetno kmalu imelo zopet pod kontrolo. Ali je grozilo, da se izgubi v svojih čustvih? Da bo ponovno začel uresničevati svoje največje sanje na napačnem koncu?
Ni si želel, da ga v kremplje dobi tista smola, ki jo ima že dolgo, dolgo časa. Drži se ga kot prekletstvo, ki ga ni sposoben premagati.
Želel je izvedeti, na katero osebo ga bo tokrat napeljal tok misli. Da le ne bi bilo vse skupaj prezahtevno, ni si želel ponovnega poraza.
Vendar zaenkrat ni mogel še nič ukreniti. Ni se še usidrala v njegovih mislih. Začenjalo se je le tisto svitanje, ki je nakazovalo, da se lahko z nekaterimi dušami precej zbliža. Ampak zaenkrat so take simptome kazale misli, ki so uhajale k različnim osebam. Ni bilo to tisto eno in edino. Od tu tudi zmedenost.
Bilo ga je nekoliko strah, da bi se čustva okrepila, do njemu nedosegljive osebe, ali osebe, ki ga smatra le kot prijatelja. Ni si želel novih zadreg. Ampak to je tako, kot da si ne bi želel sprememb v življenju. Te pa je podpiral, zatorej je nekako sprejel to tveganje in se enostavno prepustil toku.
Ah ta ljubezen, ki se pretihotapi skozi vsako najmanjšo špranjo in zaneti velepožar. Potem divja in divja, dokler se ne zdivja in potem ugasne. On le gleda, da bo, če bo imel možnost, izbral tisto pravo žrtev. Da si bo lahko v spomin zapisal svojo prvo zmago. Če bo temu tako bo vse v redu, drugače se utegne v njemu zgoditi ponoven zlom…

V meni divja vihar. Vihar čustev. V katero se zaljubiti, s katero ostati le prijatelj, katero na novo spoznati… Nič pretresljivega sicer, saj verjetno vsakdo kdaj doživi tako občutje.
Nenazadnje je to le mešanje zraka v primerjavi s tistim, kar sem občutil približno leto dni nazaj. Takrat je bil to res pravi tajfun, ki se ni polegel lep čas in je povzročil, da sem se izgubil v svojih lastnih čustvih. Dolgo sem taval po labirintu uma, da sem se rešil »krize.«
Potem je prišla ona, ki je spremenila moj pogled na svet, nato odšla, spet prišla in zopet odšla… iz mojega uma namreč. Trenutno imam mir in lahko zbistrim misli ni nekoliko bol trezno razmišljam. Imam čas…
Prihajajo in odhajajo. Všečna in nekoliko manj všečna. Potem je na tebi, da nekaj ukreneš. Ako se potrudiš ali ne, ona ima ponavadi zadnjo besedo. Pravijo, da je ljubezen slepa. Potem lahko to vse primerjamo s pravico, ki zavezanih oči tehta, na katero stran se bo nagnila.
Potem pa te nazadnje doleti spoznanje, da se je zaljubiti v bistvu zelo težko. Kakšna so pravzaprav merila za zaljubljenost? Prav gotovo različna od posameznika do posameznika, vendar nekaj v naši notranjosti mora sprožiti ta proces. Zares, če ne onemiš že ob prvem pogledu, te čaka dokaj dolga pot, da do nekoga začutiš res tisto pravo ljubezen.
Ko nekje pogoriš, se začneš takoj ozirati naokoli, v iskanju nove žrtve. Ogleduješ si obraze in premišljuješ do katere te bodo tokrat ponesla nepredvidljiva čustva. Ne moreš si predstavljati, kako bi se lahko zaljubil v določene osebe, ki jih že poznaš že dolgo časa.
Dokler nekega dne ne naredi »PUF« in neka oseba se ti pokaže v vsem svojem žaru. Kot neka čarovnija, do tega trenutka nisi čutil do te osebe nič tako zelo konkretnega, potem pa kar na enkrat.

Jaz sedaj še čakam na ta novi »PUF.« Ko ga bom doživel, pričakujte nove epopeje na to temo, danes pa sem to napisal popolnoma iz lastne potrebe. Kot da bi doživljal abstinenčno krizo, ker sem naredil premor pri pisanju na mojo najljubšo temo- ljubezen.
Razlika je le v nekoliko spremenjeni perspektivi doživljanja vsega tega. Ljubezen je pač nekaj lepega a zelo težkega, pomirjujoče in stresno hkrati ter rešiteljica in sodnica.

Stisk rok pomeni, da v roki ne nosiš orožja in je simbol prijateljstva, miru in sprave. Razvil se je že v zelo davni preteklosti, za časa jamskega človeka. Tako bi lahko trdili, da je to ena najbolj usidranih gest v naši podzavesti. Dandanes je to povsem običajno pri spoznavanju novih ljudi.
Ko spoznavamo nove ljudi, je najpomembnejši prvi vtis, po katerem nadalje ocenjujemo osebo. Če je prvi vtis slab, bomo z osebo zadržani, če pa bo dober, bomo sproščeni in domači.
K enem od pomembnejših dejavnikov prvega vtisa vsekakor sodi tudi stisk rok. Z njim nekako pokažemo, kakšna oseb smo. Vsekakor bi moral biti stisk močan, a ne premočan, saj tako pokažemo, da smo verodostojna oseba, ki stoji za svojimi cilji. Idealno bi bilo, če bi vsi ljudje delovali na tak način, a tako kot vedno temu ni tako.
Nekateri stiskanje rok pojmujejo kot nekaj odvečnega, kot neko šego, ki sodi v preteklost. Sam sem mnenja, da je to pomembna prvina spoznavanja človeka. Spet nekateri ti ponudijo mlahavo roko in jo v bistvu stisneš le ti, on(a) ti jo je le podal. Takrat se počutim, kot da bi v rokah držal mrtvo ribo, ki zaudarja. Stisk mora biti obojestranski, ne pa da premetavaš neko mrzlo brezvoljno stvar po drugih rokah.
Zatorej krepko stisnimo roko sočloveku, ko ga srečamo ali spoznamo. Tako bomo naredili dober vtis, ki nam bo še koristil. Zakaj bi si vse možnosti zapravili že na začetku?
Tudi na tem področju pa se poraja dvom v naše politike, ki naj ne bi imeli pretirano močnega stiska rok. Sedaj se še lahko vprašujemo, zakaj je Slovenija tako pasivna in ponižna v svoji zunanji politiki. V parlamentu bi morale sedeti močne osebnosti s posebno karizmo. Verjamem, da bi tako dosegli mnogo, mnogo več (več pa bi bilo tudi prepirov, ker bi si večkrat prišli navzkriž s svojimi argumenti).
Življenje je pač vedno dvorezen meč, vendar pa mislim, da bi vse to prineslo mnogo več pozitivnih posledic, kot negativnih.

Dandanes, ko moderna družba bije neusmiljen boj sama s seboj, posamezniki vse bolj in bolj izgubljajo stik med seboj. Takoj ko se prekine tista najosnovnejša komunikacija, se prekinejo tudi drugi stiki. Postajamo vedno večji idividualisti, čeprav vemo, da je človek socialno bitje. Da potrebuje družbo. Mi pa zavzeto branimo tisti prostor, ki smo si ga izborili pod soncem.
Pri tem komolčenju so vedno zmagovalci in poraženci. Zmagovalci so vse bolj zagledani vase, češ kako so lepi, pridni in dobri. Luzerji pa padajo vedno globlje po raznih lestvicah (ne nujno družbeni). Postajo marginalci, postajajo nevredni normalne družbe, postanejo izobčenci.
Vendar to so tisti skrajni primeri, ki pa jih nenazadnje ni tako malo. Če si pogledamo le en Dnevnik po televiziji, lahko slišimo o novih odpuščanjih, narkomanih… Vsak v svojem položaju luzer.
Je pa ta svet takšen, da se lahko že vsak posameznik počuti kot nek tujek v tem svetu, da mu ne pripada. Postavljen je pred zid, kjer se mora soočiti z vso praznino tega sveta, s pomanjkanjem moralnih vrednot. Kot da je sam proti vsem. Biti bitko sam samcat proti vsem pa nikakor ni mačji kašelj. Ne moreš spreminjati sveta, če nihče ne stoji za tabo.
Če sem nekoliko romantičen in povzamem po Byronu kaj si je on predstavljal pod besedo osamljenost. Osamljen nisi takrat, ko si sam v naravi in opazuješ vse njene lepote, ampak si osamljen takrat, ko si »utrujen tujec v tujem svetu«, brez somišljenikov, brez prijateljev, ki bi bili žalosteni, ko bi umrl.
To je opis, ki velja še danes. Že od nekdaj obstajajo ljudje, ki so hoteli zbuditi množice iz tega slepila. Zakaj nam čredni nagon? Zato, ker se bojimo, da bomo bili zaznamovani in izobčeni, če ne bomo delali tako kot družba.
Družba pa kot dobro vemo ne počne samih lepih in dobrih reči. Zato ni vsak upor neutemeljen. Brez uporov ne bi bilo napredka. Vedno bodo revolucije, da se ljudje vsaj za hipec zbudijo iz sanj ter nato zaspijo v nove. To je gonilo človeštva. Če ne bi bilo tega bi bili še vedno na kdove kateri stopnji razvoja.
Dobro bi bilo premisliti o vsaki stvari, ki jo počnemo danes in zaradi nekaterih narediti rabuko. Ne napeljujem na nobeno revolucijo, ampak le opozarjam, da se bodo ljudje nekoč spet prebudili, se zavedli, da je kapitalizem zanič in ga odvrgli na smetišče zgodovine.
Nerealno bi si bilo želeti, da bo nekoč obstajal svet brez razlik, ker je to v človeški naravi, da hoče vladati nekomu, lepo pa bi bilo, če bi bili vsi enakovredni. Nič več tujki v materiji, ki si jih vztrajno izrezuje in odmetava. Mogoče obstaja upanje, da nekoč denar ne bo glavna dobrina in bodo spet zavladala tista stara dobra načela kot so prijateljstvo, ljubezen, dobrosrčnost, usmiljenje…
Vendar to so le prazne želje, če za njimi stojim samo jaz, ki v vsej svoji majhnosti in golobradosti ne morem storiti popolnoma nič. Do takrat, pa nam ostanejo nekateri romantični izhodi (ostro nasprotujem le smrti- beri samomoru), v katerih si lahko postavimo osnove za prihodnost. Ali pač ljudje ne moremo biti dobri?

Vsako jutro in vsako popoldne vlak za 20 minut postane moj mali svet, ki me prevaža v šolo in iz nje. Naš mali kraj povezuje z veliko Ljubljano. Včasih je na vlaku tiho, včasih ne, zagotovo pa ni nikoli dolgčas.
Četudi si sam in nimaš nikogar ob sebi, da bi se pogovarjal z njim, lahko opazuješ naravo ki beži pred tvojim pogledom, ali pa se ozreš po vlaku in zapaziš različne izraze na obrazih ljudi, ki sedijo v tem majhnem svetu. Naš vlak ni nikoli prazen, ker se je to prometno najbolj obremenjena proga v Sloveniji. Tako imaš vedno dovolj izbire za preučevanje.
Nikoli na dveh obrazih ne zaznaš istega čustva (vsak človek je unikat). Od brezizraznega obraza, na katerem ni zaznati čustvenega vpliva duševnosti in je mrtvo hladen, malone odbijajoč, do onih, na katerih je izraženo vsako čustvo; od prisrčnega nasmeha, ki ponazarja veselje do nagubanih obrvi, ki izražajo dvom in nejevero v povedano. Vmesna stopnja so tisti, ki so nekako v vlaku prisotni le telesno, duša pa jim je odplavala nekam daleč, daleč drugam. Taki so ponavadi zamišljeni, nemo strmijo skozi okno v daljo ali pa se ukvarjajo s stropom ali tlemi vlaka. Seveda pa je prisotnih še veliko več ostalih čustev, ki pa jih ne omenjam.
Ko se uzreš po vagonu vedno opaziš obraze, ki te pritegnejo, kar tako brez kakšnega posebnega razloga. Takim ponavadi posvetiš vso pozornost in skušaš iz njihove mimike prepoznati o čem se pogovarjajo ali razmišljajo. Človek je lahko presenečen, kako veliko lahko razbere iz obrazne mimike, ne da bi slišal besede. Nasmeški, mrščenje, premikanje oči, kriljenje z rokami, položaj glave in položaj ustnic, vse to nam pove kar hočemo izvedeti.
Točno se lahko napove, kdaj hoče nekdo nekoga prepričati v kaj, kdaj se nekdo nečesa spominja, kdaj se nekdo šali… Tako ti vožnja mine hitro in nikakor ni naporna.
Ljudje bi si morali večkrat pogledat v oči in si priznati kaj mislijo. Tako kot na vlaku, ko ljudem pogledaš v oči in jim prebereš dušo. Tako naša družba ne bi več trpela zardi introvertiranosti in nevoščljivosti. Ko bi se ljudje odprli in spoznali, da je v bistvu »slabih« ljudi med nami zelo malo, bi se rešile vse zagate in ljudje bi ponovno postali pogumnejši in ne bi več hodili en mimo drugega brez pozdrava.

Svet bi naenkrat postal lepši in mi bi bili srečnejši.

V današnjem norem svetu smo vsi izpostavljeni močnim pritiskom. Vsak posameznik jih prenaša drugače; nekdo zlahka prenese vsakršen stres, nekdo pa se zlomi že zaradi piša rahle sapice. Noben pa ni imun na vse te pritiske. Vsak ima svoj način bega pred njimi.
Nekateri se recimo bolj posvetijo svojim hobijem in stvarem, ki jih zanimajo, da lahko pozabijo na vsakodnevne napore, nekateri zažurajo do konca, spet tretji se poglobijo v socialne stike … Nekateri pa pobegnejo na drugačen način. Poleg se lahko seveda ukvarjajo še z vsemi zgoraj naštetimi stvarmi.
Ta drugačen način pobega je stvarjenje nekega navideznega sveta, v katerem ni nobenih problemov in je vse lahko. Lahko bi ga poimenovali tudi sanjski svet, saj se v njem uresničujejo vse naše sanje, želje in misli. V njem ni nobenih problemov, oziroma se vedno rešijo v našo korist. Ta svet je uporaben tudi za umirjanje naših destruktivnih potreb, saj lahko v njem kadarkoli mirne duše prebutamo nekoga, ki nam gre strašno na živce.
Sanjski svet si ustvarimo zaradi potrebe po uresničitvi naših idealov, ki jih v družbenem svetu nikoli ne bomo uspeli realizirati. Te naše sanje so utopična slika sveta, kakršnega si želimo tudi v resnici.
V njem se nekako duhovno očistimo, si vlijemo novega upanja v uspeh. Prav tako kot v sanjah (REM faza- rapid eye movements) premlevamo pretekle dogodke in jih analiziramo, si v teh nekoliko drugačnih sanjah predstavljamo, kako bi določeni dogodki izgledali v prihodnosti ali kaj bi lahko v preteklosti naredili drugače. Nekateri pravijo, da bi se nam brez REM faze kratko malo zmešalo, bi se brez namišljenega sveta psihično zlomili zaradi pritiskov. S tem pa rešimo vsaj delček le tega.
Vsi si hote ali nehote ustvarjamo navidezni svet, ker je to v naši podzavesti. Je odličen kraj za pobeg, vendar lahko doživimo hladen tuš ob vrnitvi v realnost, še posebno, če živimo v oblakih. Takrat lahko vse to izpade nekoliko kruto.
Zatorej je naša naloga, da se ne izgubimo v labirintu doživljanj in čim več stvari iz idealnega sveta prenesemo v realnega. Pa veliko sreče…

Sedaj, ko sem zaključil s sentimenentalnim obdobjem, ki je opisoval razmišljanje in poglede na svet, začenjam z nekoliko drugačnimi temami, ki bodo nekaterim bolj všeč, drugim manj. Od teme bo tudi odvisno, kako dolge bodo moje pisarije. Enkrat krajše, drugič daljše. Moje dosedanje obdobje se je končalo, ker sem izgubil navdih sam. v meni je umrlo tisto osnovno čustvo o katerem sem pisal, se s tem sprijaznil in tako prišel v prehodno fazo stagnacije. Nekoč pa se zagotovo ponovno spoprimem s svojo staro temo, takrat obogaten z novimi modrostmi.

Že od davnine človek kot edina žival goji težnjo po umetniškem udejstvovanju. Vedno je upodabljal stvari iz vsakdanjega življenja in narave. Kot, da bi hotel ohraniti svoje spomine, ki bi bili vpogled v preteklost za njegove potomce.
Skozi zgodovino se je to razvilo na veliko višjo raven, tako da slike, risbe, kipi niso bili več le slika stanja, temveč so začeli z njimi zadovoljevati naše estetske potrebe. Tako današnja umetnost sloni predvsem na tem.
V svetu so se uveljavili določeni ljudje, ki so zasloveli kot najboljši na svojem področju. Ustvarjali so velika dela in bili skratka ljudje z vizijo. Ob tem vzponu določenih ljudi pa so ostali pozabljeni mnogi ljudje, ki so imeli talent, a jih družba ni sprejela, ker je bila pač umetnost preveč drugačna za tisti čas bodisi je niso nikoli objavili.
Dejstvo je, da hoče biti vsak človek v vsej veličini anonimnosti vsaj za trenutek v središču pozornosti. Da doživi svojih pet minut slave, kot se radi izrazimo. Nikoli ne bomo vsi postali veliki umetniki, si pa želimo, da nas vsaj navadni ljudje obravnavajo odobravajoče.
Tu bi se rad nekoliko bolj posvetil plesu, ki je eden od mojih najljubših načinov udejstvovanja. Pri plesu je zate največja nagrada, če plešeš s srcem. Takrat je tisti občutek, da si eno z glasbo najmočnejši. Kot bi bil v transu. Ne čutiš utrujenosti, čeprav si fizično že na koncu z močmi, ti bi le plesal in plesal. Vendar tu ni govora o kakih sintetičnih drogah, tu je droga glasba sama. Nepopisen občutek.
Še posebej zanimivo pa je, ko se upreš ustaljenim standardom plesa in začneš početi nekaj novega, nekaj izvirnega, kar se ne smatra za normalno. Lahko bi rekli, da je to celo neka vrsta upora. Upora proti učenju nekih plesnih korakov, kjer ni prostora za čustva, kjer le razmišljaš, če boš zadel pravi čas za obrat.
Na srečo jaz nisem imel nikoli opravka z mukami take vrste, ker nisem nikoli treniral nobenega plesa. No ja, če odštejemo tistih deste vaj za valeto. Sicer pa nisem nikoli bil proti učenju nekih standardnih plesov. Ne maram pa modernih tekmovalnih koreografij, ker se mi zdi, da to le ni to.
Ni več pravega stika z glasbo, ki je vir vsega. Zato se mi že v osnovi zdi njihovo poslanstvo zgrešeno. Zaradi mene naj obstajajo in naj se ljudje učijo tega, vem pa, da me bodo težko prepričali, da bom začel simpatizirati z njimi. Ker jaz sem razvil svoj slog plesa, ki je svoboden kot ptiček na veji.
Lahko bi ga poimenoval improvizacijski ples, saj si vse gibe izmišljuješ sproti, brez predhodnega učenja. To je najbolj podobno plesu v diskotekah, le da se mi zdi, da je pri meni vse bolj sproščeno. Saj je tudi glasba identična, tako da je ta stil že na začetku usmerjen zelo ozko (techno in dance ljubitelji tu pridejo na svoj račun).
Čeprav sem jaz le neznani picikokl, ki nima pojma o življenju in pravilih v njem in obiskuje gimnazijo, si je pridobil mnogo pozornosti. S svojim pogumom, da sem na hodniku pred celo šolo sposoben zaplesati »kr neki« in se pri tem ne sekirati za mnoge posmehljivke. A ljudje so kmalu spoznali, da s svojim unikatnim stilom na šoli mislim resno in bom razbijal monotonost četrtkovih (letos sredinih) glavnih odmorov. Pridobil sem si sloves, pridobil sem si razpoznavnost tudi po drugih ljubljanskih šolah. Tako, da sedaj na šoli ne mine skoraj nobena plesna prireditev brez mojega nastopa.
Doživel sem svoj uspeh, svojih pet minut slave nekako sočasno s Fredijem Milerjem. Obema je bila skupna samozavest, le tako sva lahko prodrla s svojimi »out« zadevami med širše množice.
S časom so se me ljudje navadili. Sedaj nisem več nič posebnega, a ustvaril sem si tisto, kar sem želel. Ustvaril sem si ime. Verjetno sem si to želel zaradi negativnih izkušenj iz osnovne šole, tako da so sedaj spomini premagani.
Čeprav nisem in verjetno nikoli ne bom znan širši javnosti, se ne obremenjujem s tem, kajti dosegel sem že mnogo, mnogo več, kot sem si zastavil ob prihodu v Ljubljano. Vedno me je in vedno me bo vodila glasba in čeprav moj ples ne dosega nobene umetniške vrednosti, mi je pomembna le tista vrednost, ki jo nosim v srcu, da znam tudi skozi ples izraziti čustva.

Dancer The Great

Temni oblaki so izginjali iznad obzorja. Prišel je njihov čas slovesa, kajti oni so izjokali, kar so za izjokati imeli. Poslavljali so se z neslišnim mrmranjem dežnih kapelj, katere so prepevale vsaka svojo žalostinko. Tam v daljavi so si verjetno že izbrali nov plen.
A začuda sonce ni sijalo, čeprav je bilo nebo dokaj jasno. Vse je prežemala neka nevsakdanja svetloba, ki nastane le ob popolnem sončnem mrku, ali pa je primerljivo z polarnim dnevom. Vendar tu ni bilo nobenega mrka, tu je svetloba obstajala kot taka. Kajti za sonce še ni čas. Sonce bo prišlo, ko bo nastopilo njegovo poslanstvo. Zasvetilo bo nenadoma in v življenje zopet vdihnilo tisto svežino in radost, ki je obstajala le v sanjah med besnenjem temnih oblakov.
Obdobje črne svetlobe, ki je vladala svetu, je bilo obdobje namenjeno zbiranju drobcev občutenj, ki so breztežno plavali po zavesti. Kljub temu, da so bili razbiti, so se obogatili, oplemenitili. Pridodala so se nova občutenja, nove izkušnje, ki so nadgradile že postavljene temelje.
V središču tega je stal on. Morda ne ravno v središču, a stal je zagotovo. Vpijal je vse kar se je vpiti dalo, saj je moral pokriti tisti primanjkljaj, ki ga je izgubil med temno dobo. Zdelo se je, da čas ne teče, da čaka ponovno vzpostavitev ravnovesja na energetskih ravneh.
Bil je popolnoma umirjen, kajti čutil je, da se globoko v njemu nekaj dogaja. Z vsakim trenutkom se je bolj čutilo, da skupaj z ljubeznijo umira tudi del njega. Umira tisti del, na katerega je naredila največji pečat. Nanj je padala brezmadežna rosa njegovih že davno pretočenih solz, zato je koprnel, kot avgustovski sneg.
Spomini se bodo ohranili za vedno, še posebno njen nagajivo simpatičen nasmeh, ki si ga je spravil v najbolj varovane trezorje možganov. Vedel je, da je prestal najtežjo preizkušnjo dosedaj. A življenje mu bo verjetno na njegovi poti postavilo še mnogo, mnogo težje preizkušnje, kot je bila ta.
Ko je umiral tisti njegov del duše, ki je bil (preveč) povezan z njo, je vedel, da nikoli več ne bo enako, da ga je zaznamoval za celo življenje. Duša si bo zacelila rano, ki je nastala, a brazgotina bo ostala. Kot nemi opomin na izgubljeno bitko.
Ni se več obremenjeval s tem, da v njenih očeh ni takih pogledov, kot bi si jih želel videti, ni mu bilo več mar, če je imel krivo srečo, če je na koncu ostala le še ničevost ničevosti. Sedaj je za njega bila »zgolj« prijateljica, s katero je v zelo tesen stiku.
Ko je zaklepal vrata svoje zavesti, se je zamislil, če je bila to zadnja, odločilna bitka s samim sabo. Ali pa je dobil le bitko in ne vojne? Kot vedno bo prihodnost pokazala razsežnost njegovih čustev.
Tako je zaživel v mračnem svetu, kjer je medla svetloba, ki nima izvira. Imel je čas za vrnitev v ustaljene tirnice in se znova ozreti po svetu. Vendar je videl le obraze. In dokler ne bo sonca, bo videl le to optično prevaro tega sveta. Ko pa bo posijalo sonce…

Zadnje dni je bil zelo dobre volje. Nič se ni predajal žalosti, tudi, ko je bil sam ne. Zato je žarel kot komaj rojena zvezda. Tudi pozne večerne ure, ki jih ni prespal, so ga kratkomalo bolj spočile, kot pa utrudile. Najraje ima taka obdobja. Takrat se počutil kot oseba, ki nima težav, ki lahko doseže prav vse. On ni imel nikoli slabih ali dobrih dnevov, ampak je imel slabe ali dobre tedne. Očitno je bil človek, ki je deloval na daljša časovna obdobja.
Se sprašujete čemu kar na enkrat nič več tistega žalostnega razmišljanja? Ena od stvari je ta, da je mogoče končno začel nekoliko pozabljati na tiste rane, ki so mu bile zadane. Druga in vsekakor bolj pomembna stvar pa je bila ta, da je našel človeka, ki ga razume.
Pred dnevi sta namreč s prijateljico ugotovila, da imata zelo podobne težave. On s puncami, ona s fanti. Našla sta se, kot da bi si bila usojena. Sedaj lahko ždita skupaj in se nemoteno in brez predsodkov pogovarjata o temi, ki ju teži.
Sedaj je šele videl, kako zelo lepo je, če te nekdo razume. Če ima enake probleme kot ti ali pa ima več izkušenj in ti lahko poda koristne nasvete. sedaj ji lahko mirne duše izpove vsa svoja občutja in doživetja, brez nevarnosti, da bi naletel na nerazumevanje. Prav tako ona njemu.
Zato se je zamislil, zakaj ljudje niso bolj odprti. Sploh v Slovenji je družba dokaj zaprta. Kje so koristi take zaprtosti? Mar ni bolje, da komuniciramo med sabo in si izmenjujemo izkušnje. S tem bi dobili informacije, kako drugi čutijo. Le koliko samomorov bi lahko tako preprečili? Namesto poslovilnih pisem bi zadoščal pogovor s prijateljem, ki bi ga prepričal v nesmiselnost dejanja.
Mar ni lepo živeti? Naj pride smrt takrat, ko je čas za njo, ne pa da sami posegamo po njej in jo s tem tudi zlorabljamo (oprosti Matilda). V smrt se požene tisti, ki ni dovolj močan, da bi se soočil sam s sabo. Nizko samopodobo pa lahko izboljša le z pozitivnimi izkušnjami, katerih osnova je komunikacija.
Ali pa koliko težav se zdi nerešljivih? Sploh mladostništvo je jako občutljivo na to, ker se jim zaradi iskanja identitete ves čas majejo tla pod nogami (tudi sam spada v to kategorijo). Naj se glave staknejo pri reševanju različnih problemov, ker več glav več ve. Rešujmo težave skupaj.
Te misli so prihajale globoko iz njega in se mu usidrale v zavesti. On ima priložnost, da spremeni miselnost drugih. Na mladih svet stoji in zadal si je nalogo, da bo spremenil miselnost, ki se je zapičila med ljudi in se razširila kot rakavo tkivo.
Sicer je bil že od nekdaj pristaš takšnega razmišljanja, vendar mu je ona dokončno odprla oči. Kakšne globine njega samega ga še čakajo, da jih odkrije in razišče. Vendar do nekaterih ne more priti sam. Nekatere mu morajo pokazati drugi, da jih lahko opazi ves oslepljen od drugačnega pogleda na svet. Vsak človek mu odpira vhod v drugačen svet, v novo dolino življenja. Zato vsakemu, ki si to želi, pusti prosto pot do sebe in se ne zapira v kalup popolnosti. Kajti motiti se je človeško.
Z vsako trohico novega spoznanja pa je bližje neki skupni zavesti, ki veje med ljudmi, a se je ne zavedamo. Ta zavest pa bi mu lahko povedal kdo sploh je.
Da pa je vse to spoznal je zaslužna deklina s podobnimi težavami kot on. Med takimi ljudmi se stke neka nevidna vez, ki je značilna le za njih. Ko jo tako gleda lahko v njej vidi odsev svoje duševnosti, ki mu je ona na začetku ni pripisovala. A ko ga je spoznala dovolj dobro je videla da sta si sorodna. On ki je v njej našel nenadomestljivo uteho, pa ji sporoča, da jo ima prav zares rad. :o]

Na svetu je mnogo ljudi in vsak od njih doživlja ta svet drugače. Eni takšni, drugi drugačni, vsak s svojim pogledom na svet. Pesimistična ali optimistična, vsak si sam izbere skozi kakšna očala bo gledal. On je izbral optimizem, ker se tako lažje živi. Vedno, ko so se nad njega zgrinjali sivi oblaki jih je poizkušal razpršiti, če drugega ne, jih je poškropil s srebrovim koncentratom, da ne bi bilo toče.
Vedno dobre volje, vedno nasmejan, vedno pripravljen priskočiti na pomoč. Bil je tak, kot si je od nekdaj želel biti. Bil je dober človek, tako po srcu, kot po duši. Interese in želje drugih je pogosto postavljal pred svoje. Srečen je bil, če je uspel osrečiti druge. Osrečiti tiste, ki jih ima rad. Vedno, ko je na drugem obrazu zagledal tisti nasmeh sreče in hvaležnosti, ga je po telesu spreletel neopisljiv občutek, ki mu je govoril, da je storil tisto pravo stvar.
Tudi njega je včasih kdo osrečil. Tako zelo, da bi se bil tudi kdaj najraje zjokal od sreče, ker je nekdo naredil nekaj za njega. Kajti nikoli ni za svoje »usluge« zahteval povračila. To je delal zato, ker je imel rad življenje in ljudi, ker je vsak edinstven in neponovljiv in zato srečen na svoj način. Najbolj je bil srečen, če so ga ljudje sprejeli takšnega kot je in ga imeli radi. Sprejetost mu je dajala občutek varnosti, da bo lahko dobil pomoč, ko jo bo rabil.
Mučila ga je le ena stvar. V njega se je naselila žalost vedno ko je videl, kako se imata dva rada, pa naj je bil to film ali pa resničnost. Spraševal se je, čemu si tudi on ne zasluži kanček te sreče, ki jo je opazoval. Ni bil zavisten, le vedeti je hotel. A na koncu je potlačil to vase in si rekel sam pri sebi: »Važno je, da sta srečna onadva, nekoč bom tudi jaz dočakal to.« Zato je dal času čas, a do zdaj mu čas še vedno ni dal želenega. Verjetno bo držal rek, da dobimo želeno stvar, takrat ko smo dovolj zreli. Pa si je mislil, da očitno zares še ni dovolj zrel, čeprav jo je imel rad bolj, kot ima kdo drug rad svojo drago.
Počasi se je že sprijaznil, da je ne more imeti, da mu ni usojena, a se je bal, da bo čez nekaj časa resnica spet izbruhnila v njegovo zavest, tako kot nekoč. Kajti pred časom je že mislil, da jo je prebolel, a jo več kot očitno ni. Da ga še vedno kljuva črv dvoma. Želel si je, da bi se zaljubil v drugo, tako bi pozabil na stare rane. A druge osebe, ki bi ji poklonil to svojo ljubezen še ni zagledal. Skrival se je njegovim očem za obrazi vseh deklet, ki jih je srečeval.
Čemu se mu je tisto, po čemer je hrepenel že od šestega razreda osnovne šole naprej, tako spretno izmikalo. Ali je res v vseh primerih primeren le za prijatelja, kot je že slišal iz nekaterih ust. Da je predober za zvezo, ker si lahko s tem vse zafuraš? On ni mogel soditi o tem, ker je to naloga za druge ljudi. On se je včasih vprašal tudi, če je preveč odbijajoč na prvi pogled. Sam sebi je bil popolnoma všeč, takšen kot je bil, kako pa drugi gledajo na njega pa ni vedel.
Je pa v njem vel tudi tisti optimistični veter, ki mu je govoril: »Kaj pa če se ti jutri obrne življenje na glavo?« Rad je prisluhnil njegovim napevom in močno upal, da se bo to resnično zgodilo.
Nekoč pa je dobil tudi preblisk, da bo prava punca tista, ki se ji bo lahko zjokal v naročju, zaradi vseh svojih tegob. Da bo to tista prava duša, ki ga bo razumela in potolažila. Da bosta potem dve srci vztrepetali v radosti. Vedel je , da ne bo srečen, dokler temu ne bo tako.
Prav dobro se je zavedal, da ni najnesrečnejši človek na tem planetu, kajti po svetu je premnogo ljudi, ki trpijo resnične muke in zares potrebujejo pomoč. On pa je bil le ujetnik zavesti in je čakal dne ko se bo osvobodil teh spon in svobodno brez zavor poletel v svet. Do takrat pa bo mogel potrpeti v tem navideznem zaporu in dozoreti, da bo končno kos nalogi.

Bil je prelep sončen januarski dan. Sončni žarki so iskrili bele planjave, ki so tako dajale vtis čarobnosti. Morda je manjkal le še grad na vrhu grička in slika bi bila popolna. Dan pa je še dodatno polepševale čivkanje tistih ptic, ki se niso ustrašile zime in ptičje gripe.
Gledal je ta navidezni raj na zemlji in ga občudoval v vsej svoji veličini. Že nekaj časa nazaj si je bil našel prostor na bukovem hlodu na robu gozda. Spet je bil sam.
Razmišljal je, kako je lahko človek tako zelo sam ob množici prijateljev, ki jih ima. V današnji družbi izgleda, kot da mu ne more biti nikoli dolgčas, ker ima vedno toliko ljudi okoli sebe. On jih ima rad, se jim posveča in jih smatra kot svoje dobre prijatelje, kar se večkrat pokaže kot čista naivnost. Namreč, ko si on zaželi, da bi mu ta oseba pomagala, doživi hladen tuš, ker ta oseba nikoli nima časa. Ali pa še huje. Da te noče več spoznati, ko gre mimo tebe, ker je sedaj po novem ona »visoka«, ti pa nisi več njej primerna družba. To boli… zelo.
Zamislil se je, kako je lahko današnji svet tako dvoličen. Na eni strani smehljaji in lepe besede, na drugi pa zavist, ošabnost, oholost… S kakšnim namenom? Zazdi se mu, kot da si ljudje ne upajo pogledat sebi v oči in reči, kaj pravzaprav so. Mnogi se skrivajo pod to masko dvoličnosti, tako da se kmalu izgubijo v teh razburkanih vodah in postanejo druga, nerazpoznavna oseba.
Dobri, res dobri prijatelj ti bo vedno na razpolago, četudi le z besedo. Kajti glaven je vpliv na psiho posameznika, ki se tako počuti sprejetega in zaželenega. Taki prijatelji so dobri ljudje. Bilo bi mnogo lažje, če bi imel vsak v sebi vsaj kanček tega. Pa ga več kot očitno nima. Vendar to mora spremeniti vsak posameznik sam pri sebi.
Zapihal je rahel piš in spomnil se je, kako zelo odvisno je njegovo razpoloženje od razpoloženja prijateljev. Če je njegov bližnji prijatelj/-ica slabe volje, se tudi sam ne počuti tako dobro. Seveda jo/ga poskuša spraviti v dobro voljo. Če mu to uspe, sta srečna oba. Prijatelj/-ica, ker ni več slabe volje in on, ker je vesel, da je nekoga uspel spraviti v dobro voljo. Če pa mu to ne uspe, postane potrt še on, ki je sicer 98% časa dobre in nasmejane volje. Tako je prenos energije več kot očitno eden glavnih dejavnikov za počutje (vsaj za njega).
Če bi bilo vse tako preprosto, bi bili na tem svetu vsi srečni. Vendar nismo, ker znova in znova človeška narava kaže zobe. Zaradi ljubosumja, drugačnih nazorov, denarja… se razdirajo dobra prijateljstva. Očitno je to usojeno v družbi, kjer denar in laži pomenijo več kot poštenost in lepa beseda. Pač več sreče prihodnjič.
Dandanes je tako vse več ljudi osamljenih, tudi on, čigar rit se je že skoraj primrznila na hlod. Ampak on je osamljen na drugačen način. On ima dovolj tistih pravih prijateljev. Njegov edini problem je ta, da ko si močno zaželi njihove družbe ob kriznih situacijah, jih ni v bližini in mu ne morejo dati utehe.
Takrat se on počuti osamljenega. Tako si je bil prisiljen ustvariti še eno prijateljico, ki je sicer imaginarna, vendar je vedno prisotna in ji lahko zaupa. Zatekel se je globoko v svojo duševnost, k prijateljici, ki sliši na ime Samota.

Ni in ni mogel zaspati. Še vedno, je v mislih videl njeno prelepo sliko. Zazdelo se je, kot da se mu je v tisti del možganov vžgala za vedno. In se tudi v resnici je, saj zaznavanj tistega kar nam je všeč ne pozabimo nikoli. Sicer ni nujno, da se jih spomnimo, so pa vsekakor globoko usidrana v podzavesti.
Pred očmi mu skače njena podoba, ko je sedel nasproti nje. Njen neverjetno čudovit obraz, ki ti je simpatičen na prvi pogled. Njen iskriv nasmeh, ki ti ga podari, ko si ga zaslužiš, njene igrive očke, ki tekajo naokoli. Vse to je na njega naredilo neverjeten vtis. In to že davno, davno tega. Takrat jo je prvič zagledal v luči vsega najlepšega. Takrat se je zazdelo, kot da bi se odprlo obzorje, čas se je ustavil in zatrepetal v okviru večnosti. Nikoli ne bo pozabil tistega prvega pogleda, tistega prvega pogleda, zaradi česar je le obstal in užival v trenutku.
Nič ni obotavljal in se je takoj spustil v lov za tem angelom brez kril. Spoznal jo je brez težav, kajti pri navezovanju stikov nima posebnih težav. Vedno bolj jo je oboževal, vedno težje je shajal brez nje. Na njega je učinkovala kot droga. Ko je bil daleč, daleč stran od nje je občutil hrepenenje po bližini njene pojave. Prvič je občutil tisto popolnoma pravo ljubezensko hrepenenje. Ugotovil je zakaj je Prešeren pisal pesmi, kot jih je pisal…
Iskal je danes ta njen pogled, ki se mu je smehljal iz preteklosti. Iskal je nek najmanjši namig, iskal je tisti značilni pogled, ki govori: »želim si te.« Nič od tega ni opazil, nič. Pa ga vseeno ni prizadelo. Bil je vajen vsakršnih porazov, ta še ni bil najhujši od vseh, ki jih je doživel. Dal mu je le še tisti zadnji povod za razmislek, da mogoče išče ne napačnem koncu.
Če je to napačni konec, kaj potem je pravi konec. On ne išče zunanje lepote(čeprav je zelo dobrodošla), vendar mu je pomembnejša notranja lepota in simpatična pojava. Pozna mnoge punce, za katere lahko rečeš le: »ojoj«, vendar pa ne premorejo niti kančka značaja in plemenitosti. So plehke, če se izrazimo lepo po domače. To seveda ne velja za vse, velja pač za tiste, ki jih pozna. To je od vsega najbolj sovražil.
Mnogokrat se je že vprašal, kdaj bo nastopil čas, ko bo tudi on deležen kančka obojestranske ljubezni. Ve da se bo nekoč nekaj zgodilo, vendar kdaj? Tu nikakor ne gre za neko neučakanost, vendar za hrepenenje, ki je pri njem (in verjetno vseh ostalih) vedno prisotno. Hrepenenje, ki se ga ne da opisati, ker pač je.
Jezi ga tudi, da ni zmožen prepoznati znakov, ki bi jih prejemal kot naslovnik, češ ti si mi všeč. Očitno tu zaležejo le izkušnje, ki pa ga še čakajo na njegovi življenjski poti
Ob tem seveda ne pomisli, na to kako se počuti ona. Lahko, da ji je všeč a le kot prijatelj, zato ji je v bistvu težje kot njemu, saj je zavračati v osnovi težje kot biti zavrnjen. Lahko, da ima popolnoma druge misli, lahko pa da se sploh ne zaveda, da je nekomu všeč. To se rado zgodi, da vsi vedo kdo je v koga zaljubljen, razen osebe, ki je cilj te ljubezni. Nesporazumi v oddajanju in zaznavanju znakov so tako lahko na obeh straneh.
Počasi pa spanec le začne premagovati neizmerne čustvene misli ter tako postopno potone v spanec. Dolg, miren spanec. Na splošno zelo rad spi, postelja mu daje zavetje in občutek varnosti, zato se prav rad zateče v njen objem. Ve da ga jutri čaka nov dan, novi izzivi…

Lepo ni tisto kar je lepo, vendar tisto kar ti je všeč.

Ampak njemu je všeč ona…

Človeka je evolucija ločila od ostalih živali po zmožnosti aktivnega mišljenja. Tako se je človek razvijal skozi različna obdobja, ki se v bistvu delijo po načinu njegovega vladanja, saj je bil (in je) vsak družbeni red osnovan zaradi mišljenja. Skozi obdobja so se razvijale tudi znanosti kot so filozofija, matematika, logika, fizika… vse te vede so osnovale zakone našega sveta, ki so bili plod človeškega (zmotljivega) razmišljanja.
S tem se je oblikoval zakon o treh dimenzijah našega sveta; dolžini, širini in višini. Vse lepo in prav, saj je to svet, ki ga zaznavamo. Vendar se je kmalu razvilo vprašanje, če ne obstaja tudi četrta dimenzija. Ugibalo se je o tem kaj bi bila to četrta dimenzija. Danes je najbolj uveljavljeno prepričanje, ki je že celo dokazano, da je četrta dimenzija čas.
Medtem, ko je četrta dimenzija nekako še sprejemljiva, je veliko bolj zakompleksano vesolje samo, saj so ugotovili, da v vesolju obstaja 11 dimenzij, saj se pri tej številki izidejo enačbe. Pa se spet poraja vprašanje pri enačbah, saj gre v teoriji strun za približne enačbe, za katere laiki ko sem jaz sploh ne vedo kaj računajo. Kako se lahko potem trdi, da obstaja 11 dimenzij, na podlagi nekih približnih enačb? Pa kakšne dimenzije to sploh so. Nepredstavljivo za navadnega človeka.

Ker pa je dandanes že vsak navaden človek lahko znanstvenik sem ob seznanitvi s to temo dobil preblisk, kako bi lahko to vse izgledalo.
Po mojem mnenju v vesolju obstaja n število dimenzij (n je naravno število), ki določajo n število vzporednih svetov. Ti vzporedni svetovi potekajo en mimo drugega brez interferenc, prebivalci enega sveta ne zaznavajo prebivalcev drugega sveta. Sicer se zavedam, da s tem kršim enega od osnovnih fizikalnih zakonov, da dva delca ne moreta biti hkrati na istem mestu. Ampak jebi ga. Kaj pa če zakoni fizike sploh niso resnični, da so samo utvare. Poznam kraj, kjer se vsi zakoni fizike sfižijo, tako da kar boli. To so črne luknje.
Črne luknje so objekti s tako veliko gostoto, da vase posrkajo vse delce in valovanja, to se pravi tudi svetlobo. Zato je to črna luknja. Ko prideš v območje črne luknje je ubežna hitrost večja od svetlobne, zato se ne moremo več iztrgati sili, ki nas vleče vanjo. V črni luknji po dosedanjih ugotovitvah delujejo sile, ki delujejo na vse strani, zato delce raztrga. Kaj se zgodi potem si lahko le predstavljamo. To je pač skrivnost črnih lukenj, ki verjetno ostala nerešena. Tisti nekoliko bolj romantični verjamejo, da so črne luknje prehodi med vzporednimi svetovi. To se še meni zdi zelo malo verjetno, samo tu gre za skrivnost in se ne da reči nič konkretnega.
Menim, da bi prehodi med dimenzijami lahko bili točno določeni predmeti, ki imajo povezovalni namen, a ostanejo neodkriti oziroma si ne znamo razložiti funkcije. Prehodi bi se lahko vzpostavili tudi med nenadnim zamikom vsaj dveh vzporednih svetov, ki sta sicer na istem mestu, a potekata en mimo drugega. Morda je to pojasnilo za vse deja vu in fata morgana fore. Vse je mogoče.
Se pa postavi še en problem pri dimenzijah, ki so prisotne v teh vzporednih svetovih. Saj si človek sploh ne predstavlja kako zgleda recimo 0 D, 1 D, 2D, 245 D prostor. Pri 0 D, 1 D in 2D prostoru bi si lahko pomagali z matematiko, vendar v bistvu vse, kar se v matematiki smatra za to, v resnici sploh ne obstaja. Za 0 D prostor bi bila za primer točka, ki pa je preveč abstrakten pojem za razumevanje, saj nima niti dolžine niti širine niti višine, pa vseeno »kao« obstaja. Nato bi bila daljica primer za 1 D prostor, trikotnik pa za 2 D prostor. Vse to pa je ena abstraktna in relativna varka, s katero si ne moremo kaj dosti pomagati. Je pa tu še eno zanimivo vprašanje; kako bi mi izgledali v drugih dimenzijah? Recimo v 2 D ali pa v 1 D? Skrajno nepredstavljivo, verjetno sploh ne bi preživeli.
Kaj pa če bitja iz drugih dimenzij, sploh niso bitja v klasičnem pomenu beseda, ampak neka vseprisotna energija (višja raven zavesti). Potem bi se lahko pojasnili številni primeri pojavov duhov, ampak po razmisleku prideš do sklepa da v 3 D svetu ne more obstajati bitje iz neke druge dimenzije. Mogoče pa se takrat za kratek čas odpre prehod v nek vzporedni svet in zaradi tega prihaja do takih pojavov.
Sedaj pa naj še enkrat izrazim dvom v Zemeljske fizikalne in druge zakone, kajti lahko se zgodi, da je to le utvara in v resnici velja čisto nekaj drugega, saj še vedno ne poznamo zakona vesolja. Vendar se mi vse bolj zdi da zakona vesolja sploh ni. Še vedno je nerešeno vprašanje črne snovi, ki nekako pogojuje tudi štorijo o širjenju vesolja, ki jo verjetno vsi poznate (ali se bo vesolje širilo v nedogled, ali pa bo zaradi premajhne gostote prenehalo s širjenjem in se sesulo samo vase). Zelo čudna je tudi teorija velikega poka, saj je tudi ona moral iz nečesa nastati oziroma so morali iz nečesa nastati njegovi sestavni delci.
Za konec pa še zaključek, ki je morda malo skregan z zgornjim natolcevanjem. Morda bi lahko rekli, da je vsak človek svoj vzporedni svet, saj vsak človek drugače doživlja ta svet in se drugače odziva na dražljaje okolice. Vsak živi v svojem vesolju, vesolja pa se staknejo, takrat ko se družimo med sabo in si izmenjujemo mnenja. S tem pa sem celo uspel ne prekršiti nobenega fizikalnega zakona. :)

Naj opozorim, da je ves ta sestavek razen prvih treh odstavkov čisto prodajanje buč in nakladanje človeka, ki nima pojma od pojma o tej problematiki. Je pač le moje osebno subjektivno mišljenje.

Zagledal jo je v daljavi. Prihajala je bližje in bližje. Srce mu je vztrepetalo in postal je nekoliko vznemirjen. Sledil je trenutek in že sta stala skupaj, ter se pomenkovala o različnih rečeh. Kar na enkrat sta se objela in poljubila, njuni telesi sta se voljno vdajali užitkom drgnjenja. V njiju se je začela zbujati strast, poljubi so postali vse bolj dolgi in vroči…

Nato pa…

Pipipipi pipipipi pipipipi…

Ta grozni glas budilke je grobo presekal tok njegovih misli. Vedno jih preseka, ko je najlepše. Vedno. Ni važno kaj je vedno ga bo budilka zbudila iz prijetnih sanj. Večkrat jo je preklel in opsoval, da bi se zunanjemu opazovalcu kar milo storilo. Pa vendar ni nič pomagalo nad to nadlogo, ki se imenuje šola.
Ja, stara dobra prijateljica šola, ki spremlja otroke že nekje od Marije Terezije naprej. Šola, ki je povzročila že toliko tegob. A na šolo ne smemo gledat le s te strani. Treba je povedat, da šola vpliva tudi na druženje z vrstniki, v šoli se stkejo prijateljstva… Vse to je šola.
Biti v šoli 7 ur ni tako lahko, še posebej, če imaš same težke predmete, odvisno pa je tudi kakšen odnos imaš do šole. Eni namreč naravnost ljubijo šolo, drugi jo sovražijo iz dna srca. Tu bi lahko učence porazdelili kar v Gaussovo krivulijo; malo skrajnosti na obeh straneh, veliko pa je zlate sredine.
Šola se lahko danes pohvali, da je eden glavnih stressorjev med mladimi. Seveda, saj šola narekuje hiter tempo pridobivanja znanja oziroma pisnih in ustnih preverjanj. Obenem vse to stopnjuje kapitalistična družba, kjer ne pomeniš nič brez visoke izobrazbe. Pač to ni več socializem. Danes se učimo kar tretjino svojega življenja, kar se sliši nekoliko grozno.
Pa vendar po drugi strani šola ni tako zelo, zelo morbidna. V šoli imamo prijatelje, sošolce, v šoli se socializiramo. Šola pospešuje naše socialne stike in tkanje močnejših vezi med posamezniki. Seveda v šoli ne gre brez ljubezni, ki jo je polno za vsakim vogalom. Vse to je lepša stran šole. Še lepše bi bilo, če se preverjanja ne bi ocenjevala. To bi bil ideal. Vendar je to popolna utopija, če pogledamo trenutno stanje v družbi.
Res je, da marsikdo nima preveč lepih spominov na osnovno šolo, vendar se je stanje z vstopom v srednjo šolo v večini primerov izboljšalo. V srednji šoli začneš prvič zares korakati po poti življenja.
Če pa šolo pogledamo še nekoliko drugače, ugotovimo, da šola traja celo življenje, ker je šola življenje samo. Uči se na napakah, pravi znani rek. Šola življenja, najtežja šola. Marsikdo je ni naredil in marsikdo je tudi v bodočih rodovih ne bo.

Tako se je odpravil v šolo z ne preveč lepimi mislimi o njej. Vendar se mu razpoloženje kmalu popravi, še posebej ko se sreča z vrstnicami in med njimi zagleda znan obraz. Tokrat to niso sanje in se situacija ne ponavlja.
Ljubezen je veliko, vendar je prijateljstvo še več. In šola je ta trenutek najboljši kraj za sklepanje novih prijateljstev in znanstev, saj vedno obstaja možnost, da se kje kaj premakne…

Hodi po kolovozu. Sončen dan je, zato mu drevesa dajejo prijetno senco in hlad, tako da mu ni ne vroče niti ga ne zebe. Pred seboj zagleda star debel hrast. Hrast, ki je doživel že mnogo, ki je preživel že mnogo političnih režimov. Vse je preživel. Veje se mu mogočno bohotijo pod nebom, njegovi listi nalahno podrhtavajo v nežnem pišu. Hrast je kar sijal od moči in ponosa, s sedaj so se mu vidno iztekala leta, dan za dnem je bil bliže svojemu koncu. Tega se je zavedal, zato je že davno tega poskrbel, da ne bo pozabljen. Daleč naokrog je zasejal svoje plemenite potomce, ki bodo nadaljevali njegovo zgodbo. Neverjetno občutje, kako staro prepušča prostor mlademu, kako se stari žrtvujejo za mlade, saj bo ta hrast postal hrana svojega lastnega naraščaja. Prelepo v vsej svoji krutosti.
Njegov korak zmoti beg zajca po pobočju. Poišče s svojimi očmi to pojavo na štirih urnih nogah in s kratkim cofastim repom. Ob tej bliskovitosti zajca se spomni na čas. Kako dolgo sploh že hodi? Okrca se za to neumestno misel, saj mu ni za čas ta trenutek prav nič mar. Sedaj je v naravi, v gozdu, kjer se čas ustavi v vsej svoji veličini in relativnosti.
Usede se na bližnji štor in pogleda v daljavo. Kamorkoli pogleda vidi samo gozd. To ga pomiri, saj je uspel pobegniti stran od vrtinca skorumpirane kapitalistične družbe, ki se požvižga na posameznika. Sedaj je v gozdu, ki pooseblja večnost, saj se vedno neopazno obnavlja. Drevesa, kot prijazni velikani čuvajo skrivnost obstoja, skrivajo odgovor na tako zelo pogosto zastavljeno vprašanje. Le znati ga je treba opaziti in prisluhniti šepetu dreves, tako kot nekateri poslušajo reko, le da je reka ponavadi bolj »zgovorna« kot gozd sam. le prisluhniti treba…
Nehote opazi, da je na te mestu že bil. Večkrat. Med potjo se sploh ni zavedal kje hodi, pač je šel tja kamor mu je noga stopila. Žvrgolenje in gostolenje prtičev ga navdata z nenavadnim mirom. Kot da je odvrgel vsa bremena, ki mu jih je na pleča naložila družba. Ta prostor ga privlači s čudno pozitivno energijo, kot bi mu hotel gozd povedati: »Izpovej se, pa bo lažje tebi in nam.« Mar drevesni duhovi resnično obstajajo? Sam ne verjame vanje, verjame pa v neverjetno pomirjujoč vpliv gozda. Kot vedno- vse je v človeški psihi. Tisto v kar verjame mu bo pomagalo. To je znanstveno dokazano.
Prežame ga čudovita notranja umirjenost, kot da bi doživljal nirvano, čeprav je ni še nikoli in ne more reči, kako bi se počutil takrat. Kar naenkrat začne oddajati iz telesa vse negativne misli. Zazdi se, da gozd srka vse to vase, njega pa navdaja z novimi upi, z novo vero v uspeh. To je plačilo gozda, za trdno vero v njega.
Tako se fantič lahnega koraka odpravi nazaj v zlobni svet, kjer ga čakajo novi izzivi, z znanjem, da se lahko kadarkoli vrne.

Na koncu vedno ugotovimo, da ničesar od napisanega ne razumemo, tokrat pa razumem pomen. Gre za to, da vsak posameznik nekaj išče, karkoli je že to. Nekdo išče mir, drugi ljubezen, tretji sex, spet četrti slavo. Vse se da najti, le znati moraš dobro pogledati in prisluhniti, kajti vedno te spremljajo nevidni pomočniki, ki si jih je ustvarila naša podzavest, da bi nam pomagala. Te sile mi potem umestimo v različne predmete in jim pripisujemo različne pomene. Vendar nenazadnje vse izvira iz nas in se tudi vrne v nas nazaj.
Da si mogoče ne bo kdo mislil, da sem veren. Nisem, ker se mi vere po domače povedano gabijo, čeprav je v vsaki veri osnova dobra. Verjamem le vase in v svoj uspeh. In s tem pride tudi plemenitost, mir, modrost, ljubezen, sex… kar si pač želimo.
Premislite…

Sedel je na kavču in razmišljal. Po glavi so se mu podili bataljoni različnih misli, od onih najbolj sentimentalnih, do onih najbolj absurdnih. Vendar kako zelo je to povezano. Čustva in absurd. Če se dobro poglobimo v to v vsakem najdemo zrno drugega. Kot da bi bila simbionta, eden ne bi obstajal brez drugega.
Vedno se je moral po določenem času usesti na njegovo mesto za razmišljanje in predelati vse kar se mu je zgodilo. Spremljala ga je glasba. Vedno ga spremlja glasba. Veliko ljudi pravi, da glasba, ki jo posluša ni glasba, ampak navadno komercialno sranje, ki ga je izrodila sodobna doba žurerstva. On se ne strinja, da techno ni glasba, vendar se ne prereka o tem. On se nikoli ne krega. Vedno se kontrolira, da ne izbruhne, kajti potem bi bilo vse le še slabše. Prepire prepušča drugim.
Ritem preide iz počasnega v hitrega in misli sledijo ritmu in se mu smukajo po možganih. To so predvsem tiste pozitivne misli, pozitivne reči, ki so se mu zgodile. Misli, katere mu potrjujejo, da ga nova družba sprejema takšnega kakršen je, da je končno našel okolje v katerem je lahko, tisto kar si želi biti ter ga nihče ne omejuje. Ko premleva to družabno življenje, se zave, da je optimist, ki mu ni para. Da je človek, ki živi za ostale in jim daje navdih, tako kot ostali njemu dajejo navdih. Zopet mu možgane predre beseda simbioza. On je človek z veliko energije. Veliko pozitivne energije. Je samozavesten in uspešen, zato ga ne marajo vsi. Kajti nekateri se ga bojijo, saj je znanje in samozavest močno orožje.
Sledi nova pesem, tokrat počasna techno balada, ki iz njega privabi popolnoma druga čustva. Tokrat na dan izbruhnejo vsi nesrečni pripetljaji, vse zaradi katerega je nesrečen. Tega sicer ni veliko, vendar so izbruhi močni. Pesem mu je zelo všeč, kajti v njem zbuja vsa skrita hrepenenja. Po licu mu zdrsne solza. Hja, očitno je ona dokaz, da stereotip, da fantje ne jokajo napačen. On osebno tega sicer ne podpira, kajti ve, da je to samopomilovanje, ki ne vodi nikamor. Vendar ko začne, ga tudi dokonča, kajti solze imajo zdravilen učinek, saj iz telesa odplaknejo negativno energijo in ga preplavijo z novo močjo, z novim upanjem, da bo nekoč težavo rešil.
Na koncu ugotovi, da je v telesu vedno prisotno nekaj tiste »slabe« energije, ki se je ne da izbrisati. Ugotovi, da so v vsakem techno komadu prisotna tudi čustva, čeprav je eden redkih, ki to verjame.
Ob zaključku premlevanja njegovih misli ga prešine misel, da je vse kar obstaja v bistvu simbioza. Čustva in absurdi, družba in posameznik, glasba in človek, slabo in dobro, vse ne obstaja brez drugega.
Če bi šli in ukinili tisto, kar pojmujemo za slabo, bi izbrisali tudi merilo za dobro. Tako se ne bi več vedelo, če je dejanje, ki ga počnemo dobro. Tako, da mora obstajati tudi tisto, kar si želimo, da ne bi obstajalo, da lahko potem obstaja tudi tisto, kar si želimo, da obstaja.
Na vseh področjih.
Tako se fant tudi ne tudi izbrisati tistega slabega, temveč se sooči z dejstvom, da bo moral s tem živeti vse življenje, tako kot tudi vsi ostali.

No pa smo spet tam- pri moji stari temi ljubezni. Razlika bo le ta, da se bo diskusija odvijala nekako bol o iterferenci (sovplivu) časa in ljubezni.
Vsak človek, ki je že bil kdaj zaljubljen (beri resnično zaljubljen) in ga je duša, ki jo je ljubil in imel rad iz vsega srca zavrnila iz kakršnega koli razloga ve, da te ljubezni ne moreš preprosto potlačiti, da bi izginila. Čustvo ti ostane domala za vedno. Vedno se nekje v globini tvojega srca iskri tisti plamen, ki te je zapisal tej osebi. In ta plamen lahko kadarkoli vzplameni, ponavadi pa takrat, ko to najmanj pričakuješ. Takrat se ta tvoja, že prej neizmerna ljubezen, še podvoji in osebo imaš resnično več kot rad. Nesrečen si vsak trenutek, ko nisi v njeni bližini. Takrat je zate najlepše darilo prijazen pogled ljubljene osebe, kakršen koli namig, ki ga izreče. V telesu takrat potečejo burne reakcije, za kar ima posledice izločanje hormona endorfina (hormon sreče), ki poskrbi, da smo srečni.
Vendar pa če se vrnem nekoliko nazaj k zavrnitvi. Ko se to zgodi si resnično na tleh, četudi tega na zunaj ne kažeš. Pač rabiš čas da preboliš in razmisliš vse to. Tako se pokaže za pravilnega pregovor, da čas pozdravi vse rane. Lahko, da čas pozdravi rane, vendar pa ne more izbrisati ljubezni. Ta se potuhne v tisto iskrico, ki se nahaja globoko v našem srcu in lahko preživi dolgo, dolgo časa (lahko tudi do smrti). V vmesnem času se lahko zgodi mnogo ljubezni, vendar se ponavadi izkaže, da to ni tista prava ljubezen, ki si jo tisti človek želi. On si želi tisto v srcu.
Tu pa se pojavi še ena težava. To je izpovedovanje ljubezni. Težava pa ni toliko v tem, da ti ne moreš stopiti do punce in ji povedati, da jo ljubiš, da jo imaš rad, da bi bil rad ti njena slabša polovica. Težava je v strahu pred posledicami. Strah pred zavrnitvijo, strah pred tem, kaj si bo pa ona mislila o meni. Te strahove je pač treba premagati, vendar to niti slučajno ni lahko. Še večja težava pa je če je ta punca tvoja zelo tesna prijateljica, kjer pridenemo še strah pred izgubo (izgubo prijateljstva). Je pa tu še ena stvar, ki jo jaz smatram kot težavo. To je da si ti to punco nekoč že vprašal, če bi bila za in si dobil zavrnitev. Tako še enkrat spraševati se ti zdi še 3x bolj naporno, ker imaš še 3x večje strahove.
Vendar kot je napisala meni najbližja duša: »Če bi jutri umrl, ti bi bilo žal za vsako solzo, ki si jo pretočil danes… live every day as your last…« Ja se popolnoma strinjam, zelo rad bi živel tako, vendar sem očitno še nekoliko premalo zrel in vidim preveč omejitev. Bom poizkusil to popraviti.

Naj pa še opozorim, da sta besedili Smisel življenja in Everlasting Love malček starejšega nastanka, saj sta nastali nekje sredi decembra. :) Objavljam jih le zato, ker se mi zdita dovolj dobri za objavo.

Kakor vsi vemo se rodimo in umremo. Zelo znana modrost je da živimo do smrti (hvala ker ste mi povedal). Tu pa se mnogim postavi vprašanje zakaj oz. za kaj sploh živimo. Zakaj je sploh nastalo življenje?

Življenje je nastalo pred davnimi, davnimi časi, ko so se v ozračju dogajale burne spremembe in so povsod, še posebej pa v vodi potekale zapletene reakcije, katere so za posledico imele nastanek življenja. Nato pa tako ali tako vemo kakšno pot je ubrala evolucija.

Nastali smo ljudje ki imamo zelo razvito mišljenje, zato še posebej radi razmišljamo o stvareh, ki jih ne moremo razrešiti in doumeti. Ena od takih tem je tudi smisel in obstoj življenja. Mar živimo res samo za to, da ohranjamo vrsto. In že če je to res, zakaj imamo tako slo po uničevanju planeta? Če je naše življenje nič v primerjavi z obstoja planeta in vesolja. Mar moramo res uničiti vse kar je lepše od nas? In vprašajmo se kako dolgo bo narava to še tolerirala? Mislim da ne več dolgo, saj se kažejo prve destruktivne posledice našega onesnaževanja okolja. Topla greda, ozonska luknja, naravne ujme, dezertifikacija… Očitno smo zapisani izumrtju.

Toda tudi tu se pojavi vprašanje etičnosti našega izbrisa z planeta, ker smo tudi mi del njega, pa čeprav smo porušili prav vse ekosisteme. Mar to ni prekruta kazen? Ali pa se bo po našem izumrtju razvila nova civilizacija, ki bo boljša od naše?

Vsekakor ima tudi naša civilizacija nekaj stvari, ki jih je škoda zavreči. Prva in edina enotna stvar je ljubezen (pa smo spet pri moji stari temi J), nekateri posamezniki pa imajo tudi izredno napreden sistem vrednot, ki pa ga ne morejo uveljaviti, ker današnjo družbo vodijo kapitalisti.

Ljubezen, tema ki ni nikoli obrabljena, ljubezen, ki je tako mila, da bi se še kamen razjokal, ljubezen, zaradi katere obstajamo. Očitno je to edina stvar zaradi katere se splača živeti. Edina stvar ki vsaj mene osebno ohranja pri življenju. Ljubezen je tista tema v kateri je našlo navdih že nešteto pesnikov in ljubezen je tema iz katere jaz sedaj črpam inspiracijo.

Mar ni to lepo, če imaš človeka rad, če človeka ljubiš? Kaj ti bo sodobna družba, če lahko prav lepo shajaš tudi samo s tem. Kapitalisti so pač ljubezen zlorabili v tržne namene in tej zlorabi smo podlegli vsi, tudi jaz. Vendar to ni prav. Ljubezen je tista najčistejša energija na celem svetu. Ljubezen je nekaj najlepšega. Ne poznam lepšega občutka, kot takrat, ko si zaljubljen. Še lepše pa je takrat, ko ti nekdo začne to ljubezen vračati, ko ti dve duši spoznata, da sta si usojeni, ko se združita v eno.

Mislim da je to smisel našega življenja. Čeprav je mogoče ljubezen le zlobno orožje razmnoževanja in evolucije, sem mnenja, da je to tisto, zaradi česar smo se razvili in zaradi česar živimo. Naj prvi vrže kamen vame tisti, ki ni tega mnenja, ali pa naj za vedno molči.

Vse to pisanje pa povzemam z eno samo mislijo, ki vam jo polagam na dušo. Povejte drugim, da jih imate radi! Vsaj vi storite to, če že jaz ne morem ali ne znam. S tem mu boste neverjetno polepšali dan ali celo življenje. Kajti ljubezen je med nami…

Ničevost ničevosti
Gleda ljudi poleg sebe. Vsi mimobežno hitijo drug mimo drugega, hitijo mimo njega. Redko kdo si vzame toliko časa, da se ustavi in pogovori z znancem. Kaj vam je ljudje? V središču tega vrtinca se nahaja on s svojimi neslišnimi klici na pomoč.
Nihče razen dobrih prijateljev se ne ozre. Saj, kaj jih pa briga. Saj je samo še eden od mnogih izgubljenčkov, ki dandanes tavajo naokoli. Tudi dobri prijatelj ali prijateljica, ki se ozre, ne sluti, kaj se skriva za njegovimi preiskujočimi očmi. Ne vidi njegove stiske, ne sluti gorja, ki ga nosi v srcu. Za njih je le prijetna pojava, ki starši po hodniku. Prijazen pozdrav in beseda, ki si jih izmenjata sta vse, kar mu je v oporo. Nič več. Samo to. In vendar se svet še vedno ne vrti tako, kot si on želi. On si želi več kot le to. Želi si globok pogled v oči osebe, ki mu je pri srcu, želi si pogovora z njo, a kaj ko je že v naprej obsojen na poraz, brez vsakršnih možnosti. Igra že v naprej izgubljeno bitko. A vendar jo igra.
Za masko njegovih nasmehov se skriva žalost, obup in trpljenje. Sedaj razume zakaj so klovni žalostni. Tudi sam je klovn, ki se je umaknil v zavetje smehljajev, da bi prikril žalost. Nikakor ni edini. Vendar ne najde človeka, ki bi mu obrisal šminko z obraza, razbil njegovo masko veselja in ozdravil njegovo krvaveče srce. On pa živi iz dneva v dan, vendar ga je vedno manj. Skoraj vsak nov dan v njegovo srce zapiči novo buciko, naredi novo rano. Kje je odrešilna solza? Solza, to je vse kar rabi, da bi bil spet srečen. Solza ki padla na njegovo srce in glava, ki bi se dotaknila njegove rame. Glas ki govori: »Rada te imam.« To je vse. En človek, ena solza, en dotik. A vse to so le sanje.
Še vedno stoji tam in sporoča: »Rad vas imam!« Vendar ima rad vse, razen sebe. To je morda izvor njegove nesreče, ki je ne more pozdraviti sam. hkrati pa ga zaznamuje močna sla po življenju. Ve, da se nekoč morda najde nekdo, ki ga odreši vseh spon, vse nesreče, ki ga obdaja sedaj.
Stoji tam in ne razume, zakaj mu vsak, ki mu zaupa težavo vneto prikimava, vendar hkrati ne stori nič. Očitno je to naloga, ki jo mora opraviti sam. vendar ali jo bo zmogel? To bo pokazala prihodnost, ki neusmiljeno teče proti propadu.
Stoji tam in čuti, da kmalu ne bo mogel več, kajti vsak človek, ki ga pozna iz njega posrka nekaj energije, ki jo goji sam pri sebi. Izgoreva, vendar to opazi le on, vsi drugi se bodo njegove žrtve zavedli šele, ko bo že prepozno. Zato oddaja svoje neslišne signale na pomoč.
Vse to lahko stori le neverjetno čudovita in omamna, vendar tudi kruta inh nevarna ljubezen. Ljubezen, ki lahko stori, da srca gorijo. A včasih gorijo prevneto in jih pogubi sam vzrok. Prah je in v prah se povrne.
Navsezadnje, kdo sploh je ta fant? To je smejoči se mož kislega obraza, ki hkrati ponazarja vse in nobenega. Kajti on ne obstaja brez prijateljev, prijatelji pa bi brez njega doživeli drugačno mladost.